Komentar - Matej

Avtor Vest | 12. februar, 2009 @ 14:51

20. septembra 1870 so se odnosi med Svetim sedežem in Kraljevino Italijo znašli v bolečem krču. Garibaldijeve irredentistične čete so namreč na ta dan pri mestnih vratih Porta Pia izvedle napad in zavzetje mesta Rim. Dan, na katerega je novostala italijanska država prišla do glavnega mesta, pomeni po drugi strani konec tisočletne papeške države, ki je v svojih najboljših obdobjih obsegala dobršen del osrednje Italije. Papež Pij IX. se je razglasil za ujetnika v Vatikanu, italijanski kralj in politika pa v velikanski zadregi, kako pred očmi stoodstotno katoliške Italije urediti odnos z voditeljem Katoliške Cerkve.
Lateranski sporazumi, sklenjeni 11. februarja 1929, tako pomenijo otoplitev skoraj šest desetletij trajajočih več kot hladnih odnosov med Katoliško Cerkvijo in Kraljevino Italijo.
Lateranski sporazumi so konkordat, ki je meddržavna pogodba, sklenjena med Svetim sedežem in neko državo. Sklenjenih konkordatov je bilo v 20. letih 20. stoletja kar 7, tako da lateranski sporazumi niso edini, gotovo pa so bili izredno pomembni, saj so urejali odnos papeža in njegove države do širšega okolja, v katerem se Vatikan, ta pol kvadratnega kilometra velika državica, nahaja.
Katere so najpomembnejše točke lateranskih sporazumov?
Kraljevina Italija je priznala suverenost papeške države, skrčene na Vatikan, od tod tudi ime državice: Citta del Vaticano – Mesto Vatikan; papež, takrat Pij Xi. pa je priznal suverenost Kraljevine Italije. V duhu gesla svobodna Cerkev – svobodna država je bilo uveljavljeno načelo ločenosti Cerkve in države, razumljeno kot avtonomija delovanja obeh družbenih dejavnikov na svojem področju. Katoliška veroizpoved je bila razglašena za državno vero, poroke, sklenjene v cerkvah, pa so dobile tudi civilno veljavo. Po drugi strani je italijanska država dobila pravico do dogovarjanja pri imenovanju škofov, določena pa je bila tudi odškodnina, ki jo je papež prejel kot nadomestilo za izgubljena ozemlja in stavbe papeške države.
Konkordat je ostal v veljavi tudi po drugi svetovni vojni, vse do leta 1984, ko je bil med republiko Italijo in Svetim sedežem sklenjen nov sporazum.

Matej Pavlič


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2009/02/12/komentar-matej-15/