136 “Kramarjev” oz. milijonov evrov, kolikor jih želi država privarčevati na plačah javnih uslužbencev, ne bo reševalo delovnih mest v naši državi. Vprašanje, ki ga novinarji v zadnjih tednih najpogosteje zastavljajo predstavnikom zaposlenih v javnem sektorju je: »Kako lahko vztrajate pri usklajevanju plač, kot je bilo sklenjeno v kolektivnih pogodbah, če pa vidite, da je vsak dan več ljudi na cesti!«
Presenetljivo nereflektirano vprašanje je treba komentirati:
Sedanje odpuščanje delavcev nima nobene povezave s plačami v javnem sektorju. Delodajalci odpuščajo delavce, ker ni povpraševanja po njihovih izdelkih, zaradi slabega vodenja in pohlepa, ki je izčrpaval podjetja. Elan je lep primer slednjega. Povezovati sedanje odpuščanje z voljo javnih uslužbencev, da se čez 7 mesecev ne bodo odpovedali pridobljenim pravicam in bodo vztrajali pri septembrski uskladitvi, je absurdno! Nasprotno. Zmanjšanje kupne moči srednjega sloja z zamrznitvijo plač, bo zagotovo vplivalo na večje odpuščanje, ker se bo domače povpraševanje še bolj znižalo.
Velik del sredstev za prihodnjo uskladitev plač so zbrali javni uslužbenci sami z odpovedovanjem delu eskalacije v preteklih letih. To so sredstva, ki so last javnih uslužbencev in niso več javna sredstva. In vprašanje: Zakaj je samoumevno, da se javni uslužbenci odpovejo pridobljeni pravici, hkrati pa je heretično pozvati lastnike kapitala, da se odpovejo delu dobičkov, ki so jih skovali v preteklih letih gospodarske rasti in jih prispevajo v proračun za reševanje delovnih mest?

Vlada bi imela pri zaposlenih v javnem sektorju mnogo več uspeha, če bi jih naravnost pozvala, da naj od svojih plač solidarnostno prispevajo del sredstev za preživetje delavcev, ki bodo ostali brezposelni. In k temu naj pozove tudi lastnike kapitala. Če želi biti verodostojna, pa naj denar, ki je namenjen nakupu vojaške opreme in orožja takoj preusmeri v socialne programe.

Branimir Štrukelj