Izbrisani so za Slovenijo etično in moralno breme že dolga leta. Zdaj se njihova zgodba, kot kaže, počasi bliža koncu. Glasovi, ki temu nasprotujejo so vedno redkejši in vedno bolj bolj šibki. In Katarina Kresal je videti odločena.

Novica je, da se je število izbrisanih kar neverjetno povečalo. Razlaga je enostavna. Pri prejšnji številki niso bili upoštevani tisti, ki so si sami uspeli urediti status. Kar seveda ne pomeni, da niso bili izbrisani. Številka je tako zdaj samo še bolj šokantna. Iz registra stalnega prebivalstva je bil izbrisan več kot odstotek ljudi. Veliko. Zelo veliko.

Konec leta 2003 sem bil gost na TVS. Govorilo se je tudi o izbrisanih. In v studiu je bilo tudi občinstvo. Z mojimi besedami niso bili najbolj zadovoljni. In strastno je bilo tudi po koncu oddaje. Zdelo se mi je kot da bi me radi prepričali. Češ, saj si kar v redu, ampak tole kar govoriš o izbrisu je pa še najbolj podobno izdaji.

Potem sem se pogovarjal s kolegico, ki me je povabila. Poskušal sem ji razložiti, da je vprašanje izbrisa in nujnosti poprave krivic pravzaprav povsem enostavno. Kot, da ji je bilo malce nerodno mi je odgovorila, da to seveda razume in da imam prav, vendar ne razumem, da čas še ni pravi, da je osamosvojitev premalo oddaljena.

Je imela prav? Tega še vedno ne verjamem. Vprašanje izbrisa je politično vprašanje. Od nastanka do razrešitve, ki bo gotovo prišla. Obstajali so politični motivi za izbris. In obstajali so ter še vedno obstajajo politični motivi za razpihovanje zgodbe in nasprotovanje ustavnemu sodišču. So povsem enostavni. V resnici bi bilo treba o njih govoriti v ednini.

Na koncu je ves čas šlo za to, da je bilo z izbrisanimi mogoče pridobivati, ali izgubljati volilne glasove. Vse do danes so jih pridobivali tisti, ki so popravi krivic nasprotovali, oziroma tisti, ki so razglašali, da je bila kakšna manjša krivica sicer najbrž storjena po krivici in so zato zagovarjali individualni pristop k popravi krivic.

Danes se zdi, da so razmere vendarle nekoliko drugačne. A zgodba se gotovo ne bo končala povsem brez pretresov. Dobro je, da se je notranja ministrica zadeve lotila takoj na začetku mandata. Tako bo morda imela dovolj časa, da bo lahko zaskrbljenemu delu javnosti na koncu mandata pokazala, da je imel strah samo velike oči.

Po drugi strani je politični teren v času krize še posebej spolzek. Tisti politiki, ki so povsem brez predsodkov imajo na voljo inštrumente, ki se zdijo v tem obdobju posebej privlačni. Tujci, sovražniki in visoke odškodnine so v času negotovosti tako zelo pripraven demagoški material. Za skrajne politike, ki pa jih nikjer ne manjka.

A morda imajo izbrisani res srečo. Ne le, da je od izbrisa in osamosvojitve minilo že precej let. Slovenijo po novem drži skupaj Hrvaška. Čeprav nekateri znaki kažejo, da to lepilo ni tako močno kot je bilo tisto, ki je združevalo javno mnenje o izbrisanih.

Jani Sever