Hecna dežela ta Slovenija. Po tem, ko se je sama kar nekaj let borila z izenačevanjem fašizma in komunistične revolucije, se je njen visoki predstavnik spomnil, da bi temo apliciral na odnose s Hrvaško in njeno željo, da postane članica Nata.

Domislica izvira iz ust predsednika državnega sveta Blaža Kavčiča. Sicer člana LDS, da ne bo pomote in da ne bi kdo pomislil, da so tovrstne ideje rezervirane samo za preverjeno ekstremne politične stranke. Slovenija je glede odnosov s sosedno Hrvaško pač skoraj popolnoma homogenizirana. Od časa Pahorjevega znamenitega NE razmišlja tako rekoč z eno glavo. Anketa v Delu kaže, da bi več kot polovica vprašanih podprla še ostrejšo politiko do Hrvaške, več kot 36 odstotkov pa jih je s sedanjo dozo zaostrovanja zadovoljnih. Bolj popustljivih bi bilo le 7,6 odstotka vprašanih. Neopredeljenih skorajda ni.

In kot je bilo mogoče pričakovati, se je protihrvaška evforija razlila tudi na vprašanje ratifikacije protokola o njenem vstopu v Nato. Vsej spravljivosti navkljub, ki jo ob tem vprašanju kažeta tako uradna vladna politika kot predsednik SDS. Celo večina skeptičnih poslancev, ki so si ogledali hrvaške pristopne dokumente, je kasneje bolj ali manj obmolknila. No, slovenska politika je vendarle uspela najti kamen spotike. Ker ni šlo drugače, je zaostritvi meddržavnih odnosov na pomoč priskočil državni svet, ki je prepričljivo podprl svojega predsednika in njegov zgodovinski nasvet sosednji državi.

Kot je dejal Blaž Kavčič, je državni svet minuli teden »dvignil prst opozorila« ob vprašanju ratifikacije protokola o vstopu Hrvaške v Nato. Opozorila? Hrvaško so spomnili, da se doslej ni nikoli distancirala od izročila NDH in ustaštva. Potem je Kavčič izrekel še znamenite besede: »Ko bo začela Hrvaška obeleževati dan spomina na holokavst, se bomo lahko bolj mirno in tvorno pogovarjali.« In kaj ima to opraviti z Natom? Kdo ve? Morda državni svetniki. Vse skupaj bi bilo najbrž smiselno, če bi uradna hrvaška politika svojo legitimnost črpala iz ustaške zgodovine druge svetovne vojne. A v tem primeru bi gotovo njenemu članstvu v Natu nasprotoval še kdo.

Zato je mogoče zgodbo o slovenski skrbi za spomin na NDH razumeti zgolj kot eno od domislic, kako nagajati sosedi. V tem bodo slovenski politiki v prihodnjih mesecih očitno pridno tekmovali med sabo. Za zdaj v tekmi odločno vodi levica, ki se je izkazala kot precej bolj nacionalno homogenizirajoča od desnice. Najprej je Borut Pahor prehitel Janeza Janšo. Zdaj LDS prehiteva celo SNS, da o drugih niti ne govorimo. Smo ob tem sploh lahko presenečeni? Kljub temu, da tovrstna stališča za levico, sploh za tisto, ki je bliže sredini, niso ravno najbolj značilna, se zdi, da vse skupaj niti ne preseneča.

Borut Pahor je precej lažje zaostril odnose s Hrvaško kot bi jih Janez Janša, ker je miza njegovih konkretnih državniških odločitev v zvezi s sosednjo državo enostavno prazna. Janša ima za sabo, konec koncev, sklenjen dogovor na Bledu. Glede državnega sveta je situacija še bolj enostavna. Zaostrovanja na podlagi očitkov o hrvaškem benevolentnem obravnavanju dediščine NDH v Sloveniji seveda lahko pridejo samo z leve. Desnica ima glede tega vse preveč težav s svojo naklonjenostjo relativiziranju dejanj slovenskih domobrancev, podobno, kot jih ima levica z relativiziranjem zločinov revolucije.

A to so le okoliščine, ki levici omogočajo ostre reakcija. Bolj pomembno je, kakšni so motivi za takšno ravnanje? Pravzaprav jih je izven obzorja političnega populizma težko razumeti. A še bolj zaskrbljujoče je, da postajajo vedno močnejši. Padec popularnosti vlade v samo enem mesecu in samo dva meseca po tem, ko je prevzela oblast, je dramatičen. Tako vsaj pravijo meritve Ninamedie. Vlada beleži podporo, ki je manjša kot 45 odstotkov. Vladne stranke morajo biti presneto zaskrbljene.

Jani Sever