Šok. Škandal. Saj ni res. Policija je ovadila pisatelja zaradi pisanja. Obrekoval naj bi delo slovenske policije. Za posrat! Se jim je zmešalo? To je prvi dosežek slovenske policije po zamenjavi oblasti. Notranja ministrica je najbrž res ponosna.

Vse skupaj je seveda tudi prava burleska. Policijska uprava Ljubljana namreč sporoča, da zaradi suma storitve kaznivega dejanja razžalitve trenutno še poteka predkazenski postopek. Razžaljeni naj bi bili seveda policisti. Ko bo končan, bodo o vseh zbranih obvestilih seznanili pristojno državno tožilstvo. Zdaj najbrž podrobno prebirajo knjigo in opise v njej primerjajo z dogodki, ki so se zgodili policistom v znamenitem rajonu. Vsako podrobnost, ki se ujema, gotovo pridno beležita vsaj dva policista. Za vsak slučaj.

Da ta predstava ni daleč od resnice, dokazuje bizarna domislica, ki so jo preiskovalci izdali avtorju knjige. Ko jim je zagotavljal, da je vse, kar je zapisano v knjigi, fikcija, so preprosto sklenili, da bo moral to šele dokazati. Skratka pisatelj naj se lepo skupaj vzame in dokaže, da se tisto, kar je zapisal, nikoli ni zgodilo. Butale res niso daleč. Le kako zadržati smeh ob vseh teh vrhunskih neumnostih. Morda tako, da se spomnimo, da je zadeva lahko tudi smrtno resna. In če je resna za pisatelja, ki mu grozi pregon, je resna za nas vse.

Pisatelj je Goran Vojnović. In knjiga se imenuje Čefurji raus. Bila je večkrat ponatisnjena in je torej prava slovenska uspešnica. No, to pri policijski logiki prav nič ne šteje. Je samo razlog, da jo je nek policist sploh prebral, oziroma, da je nekdo iz policije slišal, da v njej nekaj piše o policiji in da podoba slovenskega policista v njej ni predstavljena dovolj bleščeče. Kakšna fantastična zaplankanost! Tako veličastna, da vzbuja sume, da gre za nekaj drugega. Da to preprosto ne more biti naključje.

A s tem naj se ukvarjata vodstvo policije in notranja ministrica. Oni so tisti, ki jim ta primer nikakor ne more biti po volji. Nova oblast je sicer obljubljala bolj učinkovito policijo, vendar si nihče te učinkovitosti ne predstavlja tako, da bomo poslej priča preganjanju umetnikov. Tega smo sicer v preteklosti, tudi nedavni, že doživljali. A je šlo vedno za primere, v katerih je bil tožnik nekdo drug. Zdaj je pregon od vsega začetka v roke vzela kar policija sama, ki naj bi bila tarča nespodobnega pisanja. Konflikt s svobodo govora je to postavilo na nov, višji nivo.

Ob tem je pomenljivo, da slovenska policija v času po zamenjavi oblasti še vedno ni pospešila preiskave domnevnega podkupovanja v primeru nakupa finskih oklepnikov. Videti je, kot da je glede tega še vedno vse po starem. Nihče ni opazil, da bi bil v Sloveniji kdo zaslišan. Nihče o zadevi ne poroča. Kot da je imel prav Janez Janša, ko je napovedoval, da bo zadeva pač poniknila, potem ko so na volitvah zmagale levo sredinske stranke. In res, celo na srečanju notranje ministrice z generalno državno tožilko o primeru ni bilo govora.

Namesto tega smo dobili preiskovanje umetnosti. Kot kaže je slovenska policija prepričana, da se na to zelo dobro spozna. Če je zapisanega kaj, kar bi bilo lahko žaljivo, ali se policistom vsaj tako dozdeva, preprosto začnejo raziskovati. In če niso prepričani, da se je tisto moteče, kar pisatelj opisuje, zares zgodilo, je rešitev prav tako na dlani. Naj kar dokaže, da gre za fikcijo, če lahko. Ha! Gotovo mu ne bo uspelo. Tudi zato, ker je neprijetnih prozorov, ki so jih policisti res povzročili, gotovo dovolj.

To ni fikcija, to je realnost.

Jani Sever