Zamislite si, da imate na voljo dve knjigi kuharskih receptov. Obe sta odlični knjigi, eno je pripravil kuharski strokovnjak znanega kova, zato ima tudi visoko ceno, recimo 150 evrov, zaradi zaščite avtorskih pravic pa knjige seveda ne smete fotokopirati ali povzemati. Druga je nastala na osnovi ljudskega izročila in sodobnih izkušenj številnih kuharjev, izdaja pa jo neprofitna organizacija, zato je knjiga brezplačna, obenem pa vam je dovoljeno jo fotokopirati in povzemati. Za katero bi se odločili?
Podobno dilemo imamo danes pri predlogih, da bi plačljive programske pakete, kot so na primer Microsoft Office, Exchange, Outlook, v javni upravi nadomestili z odprtokodnimi alternativami, ki so brezplačne odprte nadaljnji nadgradnji in spremembam. Prav to je smisel odprtokodnih programov – nastali so na osnovi dela več ljudi, hkrati pa so osnovani na takšnih licencah, po katerih je zakonito te programe prosto nadgrajevati.
Odprtokodne programske rešitve so danes dosegle takšno zrelost, da lahko brez težav nadomestijo plačljive rešitve. So prav tako varne, oziroma celo bolj, saj zaradi njihove odprtokodne narave preverljive in nadgradljive. So imune veliki večini virusom. Na odprtokodne programe so prešli že v mesntih upravah Dunaja, Munchena in Rima, Kanadsko finančno ministrstvo pa je izračunalo, da za njih to pomeni približno trikratno zmanjšanje stroškov za informacijske sisteme.
Zakaj se potem tega ne lotimo kar takoj? Zato ker je pri tem predvsem pomemben odziv uporabnika. Ta se mora počutiti varnega in domačega. Začnimo postopno, tako, da nadomestimo spletni brskalnih Internet Explorer z Mozilla Firefox, nato Microsoft Office z Open Office in tako naprej. Na koncu pa, ko bodo pripravljeni, tudi Windows z odprtokodno rešitev, kot na primer Linux. Pa ne skrbet – Linux ima prav tako ikone, na katere klikamo, je prav tako uporabniku prijazen, prav tako deluje internet, tipkovnica, miška in tako naprej.
Naredimo korak tudi v šolstvu: danes v javnih šolah naše učence učimo uporabo plačljivih programov in jih tako obsodimo na odvisnost od korporacij, ki za svoje programe zahtevajo plačilo. Spremenimo študijske programe tako, da se bodo učenci učili odprtokodnih rešitev, tako da bodo jutri bolj svobodni pri izbiri, ali res želijo plačevati za nekaj, kar je na voljo zastonj. Tako bodo tudi globalno bolj konkurečni in uspešni.
Za konec pa pozor – prehod na odprtokodne rešitve ne bo brez stroškov, saj bo treba ljudi postopno uvesti, pa čeprav bo na uporabnika pomenilo morda le nekaj minut. Vseeno pa bodo ti stroški nižji od tistih, katere plačujemo sedaj. Samo v državnem zboru bi na primer s tem prehodom letno privarčevali skoraj dvakrat toliko, kolikor bomo s predlaganim znižanjem plač poslancev za en plačni razred – več, pol pol milijona evrov. In za konec še toliko – tudi tisti denar, ki ga bomo za prehod rabili, ne bo več šel v žepe korporacij, ki so večinoma v ZDA, za plačevanje licenc, ampak v razvoj domačega znanja, domačim programerjem, torej bo ostal v Sloveniji.
Prehod je le stvar odločitve, je le stvar odprtosti naše misli. Sem optimist in mislim, da smo zreli za korak naprej.

Luka Juri