Moj kratek prispevek bi lahko naslovila tudi: proti demagogiji. Če natančno pomislimo, je demagogija stvar preteklosti, a obenem ves čas v nastajanju, zato so zanjo časovne determinante še kako pomembne. V ključnih trenutkih zgodovine so demagogi prej kot navadno ljudstvo prepoznali »znamenja časa« in jih prikrojili po svoji ideologiji, ki jim je pripomogla do popolnega prevzema oblasti. Hitler, Peron… sta izkoristila socialno šibke sloje in dodala »alamutsko« obljubo izhoda v raj (v 20. stoletju se je slednje seveda temeljito križalo z nacionalizmom in z vsemi njegovimi izpeljankami). Po drugi strani so tisti Judje, ki so pravočasno zaznali nevarnost nacistične demagogije, ušli v ZDA ali na druge kontinente in si tako rešili kožo.

Na tem mestu ne bom strašila ali zganjala panike zaradi poglabljanja svetovne gospodarske krize. Dejstva govorijo sama po sebi in za to so poklicani drugi. Omenim naj le, da zdravi realizem v svojih predvidevanjih upošteva tudi bolj pesimistične izpeljanke. Nekateri govorijo o nastajajoči ameriški gospodarski krizi št. 2 (med njimi npr. posredno analitiki OECD). A tudi če bo kriza, vzeto globalno, v letu 2009 v celoti sanirana, je možno pričakovati njene posledične učinke. Kaj se lahko v tem času zgodi na polju mednarodnih odnosov in kako se bo spreminjala geopolitična slika, pa je stvar strokovne debate, ki bi jo morali čim prej začeti. Je mogoče verjeti Engdahlu, avtorju kultnih bestsellerjev »Century of War« in »Century of War II«, ki trenutno živi v ZRN in deluje kot svetovalec za geopolitiko in rizično ekonomijo? Imel naj bi bistven vpliv na ameriško podporo Afganistanu v času sovjetske invazije. V svojih (skrajnih) napovedih pravi, da bo v naslednjih letih prišlo do zloma Bretton-Woodskega sistema in posledično ameriškega dolarja. V nadaljevanju razlaga, da se bodo zato nacionalne države prisiljene zanesti na domačo ekonomijo in na regionalno povezovanje. Zato bosta npr. latinsko-ameriška regija in azijska regija postajali vse bolj avtonomni. Po drugi strani naj bi se spreminjala vloga Nata in krepil ruski vpliv. Tako Engdahl.

Kakorkoli, dejstvo je, da postaja vloga mednarodnih odnosov vse bolj pomembna – pomemben bo razmislek o zunanje-političnih prioritetah, o regionalnem povezovanju, o nudenju pomoči in o potrebi po pomoči. Pri tem bo treba z vso ostrino ločiti bistvo od ne-bistva. Tudi diplomacija bo pridobila na teži, saj bodo pridobivanje informacij (npr. tudi policy analiza), kot tudi povezovanje in promocija, vse pomembnejši.

Lahko pa verjamemo bolj optimističnim napovedim tipa »normalnih cikličnih kriz in sanacij le-teh kot značilnosti svetovne proste trgovine in liberalnega gospodarstva«. A tudi v tem primeru je treba doumeti, da se svet spreminja.

Poglejmo si npr. drugega avtorja, Thomasa Friedmana in njegovo knjigo »The World is Flat« (ena najbolje prodajanih knjig v svetu v zadnjem desetletju) in nato knjigo, »The World is Hot, Flat and Crowded«. V prvi je zanimiv opis globalizacije, v kateri se nahajamo danes, in za katero je značilna diverziteta različnih akterjev, torej poudarjena individualnost ter obenem pripadnost ne-belim, ne-zahodnim skupinam. Kar hkrati pomeni izenačenost, ki pa je le navidezna. V taki sliki novodobnega sveta bo vsekakor na pomenu pridobivalo znanje in kreativnost ter bo tako oboje postajalo nosilec realne moči (primerjaj npr. z Gellnerjevimi teorijami o globalizaciji). A seveda ima tudi tak svet svoje omejitve – svet je prenaseljen in »prevroč« (globalno segrevanje). Zato Friedman predlaga, naj ZDA še naprej ostajajo vodilni v svoji borbi proti slednjemu; tehnologije novih energij bodo pri tem bistvene.

Povzamemo lahko, da postaja svet vse bolj konkurenčen, trd in neizprosen. Znanost (in v širšem smislu kultura) bosta tista dejavnika, ki bosta zahodno civilizacijo še ohranjali »v igri«. Preživeli bodo tisti posamezniki, ki bodo to čim prej dojeli.

Morda so bile volitve leta 2008 v Sloveniji zadnje take volitve, vključno s predvolilnim bojem in povolilnim stanjem. Šlo je za neke vrste celjenje ran iz preteklosti. A čas postavlja pred nas popolnoma nove izzive. Razmišljati o oblasti na star način - nas pušča za luno. Pojmovanje oblasti kot nekakšnega »korita« - je zelo staromodno. Postajamo zadnji na vasi, ne več zadnji v mestu. Svet se spreminja s svetlobno hitrostjo! Če je nekoč naša generacija še živela v totalitarnem režimu in je borbo proti temu režimu razumela kot višek upora in eksistencialne (samo)realizacije, je to zdaj preživeto. Za nami prihaja generacija mladih, med katerimi so nekateri pametni, vrhunsko usposobljeni in zelo seznanjeni z dogodki v svetu, na različnih ravneh. Dovolj so predrzni. Če jim ne bomo prisluhnili, nas bodo odvrgli na smetišče zgodovine.

Po drugi strani ne smemo izgubiti še ene bitke s časom. Kriza je idealno gnojišče za različne bakterije, ki lahko obolelo družbo pripeljejo do vnetja – samo primeren demagog naj se najde, ki bo deprivilegirane družbene skupine (tudi mlade!) spomnil na to, da se lahko uveljavijo po principu nacionalne pripadnosti ali socialnega revolta. Ciklična kriza, vendar z obrazom retardacije.

A naš čas in prostor ne rabi demagogov. Celo pri vzpostavljanju novih (npr. ekoloških ali katerih drugih) vrednot je treba biti skrajno previden. Naš čas potrebuje za začetek tri preproste reči: znanje, odprtost, osebni angažma.

V njih je - bodimo skromni v védenju - mogoče zaznati najmanj manipulacije.

Anja Fabiani