Navajeni smo bili, da hrvaške inštitucije zemljevide rišejo tako, da k hrvaškemu ozemlju priključijo kakšen delček Slovenije ali vsaj spornega ozemlja. Zdaj je to prakso prevzela Agencija RS za okolje. Hrvaške smo se, po blokadi, lotili še z njenimi orožji.

Zemljevid, ki je razburil Hrvate, mejo riše tako, da Sloveniji pripada ves Piranski zaliv. Ob tem ni jasno, ali si na slovenski agenciji predstavljajo, da k vodi sodi tudi obala, saj so črto potegnili tako na debelo, da se je ta podrobnost nekako zabrisala. Pa tudi zemljevid na internetu ne deluje ravno zgledno. Reakcija je pričakovana. Hrvaška vlada je prepričana, da zemljevid ni korekten in protestira. Hkrati pa ga je izkoristila za podkrepitev svoje teze, da so stališča sosednjih držav do meje med njima tako različna, da je za njihovo reševanje najbolj primerno Meddržavno sodišče v Haagu.

Ob tem Hrvaška spominja na dogovor, ki ji je bil očitno daleč najbolj po volji. Gre za blejski dogovor med takratnim slovenskim in hrvaškim premierom, Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem, avgusta 2007. Na Bledu sta se Janša in Sanader dogovorila, da bo o morski meji in spornih delih kopenske odločalo sodišče v Haagu. Usoda dogovora je bila, da z njim niso bili zadovoljni na slovenski strani. Načrt je bil nekako takšen. Do konca leta 2007 naj bi pripravili sporazum o arbitraži, ki naj bi ga nato potrdila oba parlamenta. Oba predsednika vlad sta bila videti zelo zadovoljna.

In potem se ni zgodilo nič. Bila je afera Sova in bile so volitve. In prišel je novi slovenski predsednik vlade Borut Pahor, ki je odnose nepričakovano zaostril. Ob tem je zanimivo, da je bil Pahor med slovenskimi politiki eden prvih, ki je govoril o arbitraži. Janša je njegovo idejo na Bledu pravzaprav samo povzel. A kmalu je prišel trenutek streznitve. Tako kot Hrvaški ni ustrezal sporazum med Drnovškom in Račanom, Sloveniji ni ustrezal sporazum o arbitraži. In ko je Pahor prevzel vodenje vlade, je bil Bled že mrtev. Zato pa so bila na mizi hrvaška pogajanja z EU in sporni zemljevidi.

Kot je znano, je bil Janša v dialogu s Hrvaško precej bolj spravljiv od Pahorja. Janša Hrvaške ni nameraval blokirati. Dovolj bi bilo, da bi se Hrvaška deklarativno zavezala, da njeni zemljevidi ne prejudicirajo meje. Pahor je zahteval precej več. Praktično je zahteval nemogoče, da Hrvaška svoje zemljevide enostavno uniči in na njih pozabi. Posledice so znane. Hrvaška pogajanja z EU so blokirana. Predsednika vlad Borut Pahor in Ivo Sanader pa se od takrat neuspešno dogovarjata, kako nadaljevati pogovore, ki se med njima nikoli pravzaprav sploh niso začeli.

Vsaj glede vstopa Hrvaške v Nato je videti, da z njim, s slovenske strani, ne bo pretiranih težav. Ministrstvo za zunanje zadeve je celo sporočilo, da Hrvaška v pogajanjih z Natom ni uporabila spornih zemljevidov. Nekaj zapletov sicer napovedujeta SLS in SNS, ki predlagata odlog ratifikacije pristopnega protokola Hrvaške k zvezi Nato, vendar je to za resno blokado najbrž premalo. Čeprav je za ratifikacijo potrebna dvotretjinska večina. A vladna koalicija menda ne bo delala težav. Janez Janša pa pravi, da ne vidi nobene točke, na kateri Hrvaška ne bi izpolnila pogojev za članstvo v Natu.

Vendar to, kako bodo glasovali poslanke in poslanci v Državnem zboru nikoli ni povsem gotovo. A tudi, če bo Slovenija gladko ratificirala pristopni protokol Hrvaške k zvezi Nato, se odnosi med državama gotovo ne bodo bistveno izboljšali. Nato bo iz vsega tega izključen. Kar je vsekakor dobro. Vendar tako Hrvaška interpretacija, da so Slovenijo k ratifikaciji prisilile ZDA, ki je že pripravljena, kot zemljevid Agencije RS za okolje, v katerem Piranski zaliv v celoti pripada Sloveniji, na žalost napovedujeta, da se bosta sosedi še precej časa sporazumevali preko nesporazumov.

Novi slovenski zemljevid pa predstavlja še nekaj več. Je znak, da Slovenija ponovno prevzema hrvaške metode. Metode, nad katerimi se je toliko časa upravičeno razburjala. To sicer ni prvič. Podobno se je zgodilo ob razglašanju ekološko ribolovne cone. Ali ob napovedi policijskih intervencij na levi strani Dragonje. Vprašanje, ali se torej vračamo na Balkan, je zato nekoliko zgrešeno? Nikoli ga v resnici nismo povsem zapustili. Risanje zemljevidov na katerih se arbitrarno premikajo meje, pa je tudi simptom zmedenosti slovenske zunanje politike. Le kaj naj bi s tem dosegli?

In hkrati je rezultat politike, ki nima smisla za načelnost. Politike, ki se zgraža in drugemu celo prepoveduje to, kar počne sama.

Jani Sever