Ob trenutkih kot je ta, je treba za hip ustaviti [1] konje. Ne morem mimo te zabeležnice. Mi je popolnoma vseeno, kako boste prebrali spodnji zapis.

Sploh ni pomembno, kdaj točno smo štartali, pač nekega dne smo pričeli. Jonas je sedel za tisto mizo, prižgale so se luči, pred seboj je imel papir. In nekje v njegovi glavi se je že smejalo, ko je potiho razmišljal, kako bomo sestavili [2] trotlboben. Malo bomo premerili, steklo rabimo in nekdo nam bo naredil poseben okvir. Sploh nas ne bo stalo tako veliko, sem slišala (če človek nima, je vse, kar je več od nič, veliko).

Bilo je pomembno rojstvo, porodni krči so bili hitri in močni. Vsak dan potrebujemo to in to, smo rekli. In Jonas se je zapisal v slovensko spletno zgodovino kot prvi in edinstven voditelj dnevnih novic z imenom Vesti na Vesti.

Tekel je čas, bilo je obdobje, ko sva z Denisom sama pokrivala vse in se nama je mešalo (a vdali se ne bomo, dasiravno brez sanjskega teama ne bi šlo). Nina je bdela nad vsem, Janko je vihravo skakal naokoli (včasih sem se zbala, da mu bo zdaj-zdaj razneslo možgane), Marko pa je s svojo potrpežljivostjo in neskončnim genijem ladjo potiskal naprej. Vsak dan nov izziv (predvsem tehnični), učenje interneta na pamet, tone skonzumiranega tobaka, snemanje, montiranje, konvertiranje, html-iziranje, sendvičiranje in živciranje.

In Janko je rekel: “Ampak…nekaj se MORA zgodit!” In seveda se je vedno kaj zgodilo.

Staknili smo glave, že ničkolikič, in iskali korake naprej. Pojavil se je fant, Jure mu je ime, ki je čaral. Vesti so postajale prave, take, kot smo si jih zamislili. Odzivi inspirativni, kritike konstruktivne. Delali smo dalje.

Menjali so se komentatorji, fanta sta (za)orala plodno ledino. In kdo bi si mislil, da me bo tisti dan prešinilo…

Bil je izziv, bila je priložnost in bila je neke vrste nagrada. In ni lahko stopiti ob bok Jonasu, niti Godlerju. A sem, kar sem. Steklo je, kot vsaka reč je tudi to potrebovalo pogum in trdo kožo. In, tega ti nikoli ne pozabim, učila sem se od [3] najboljšega.

Vse se dogaja spontano, bile so [4] 100-te, bile so [5] 200-te, minile so [6] tristote. Nekaj manj kot štiristo sem jih pred novim letom [7] pregledovala in se režala. Potem sem prižgala televizijo in si ogledala tiste televizijske. Tam so resni, na POP-u pa se celo trudijo biti ekstremno skulirani.
Še enkrat sem si ogledala prve (ki jih prvi voditelj nikoli noče gledati), pa desete, sedemintridesete…stote. Tista dvestotka je neverjetno uspela, čista improvizacija, ki se je tako odlično zlila v glasbeno kompozicijo. Neponovljivo!

Marko se je v voditeljski vlogi odrezal, kot se šika. In potem se nam pridruži brhka Katja, pridejo tudi Urh, Jan, Domen, Črt in navsezadnje Irena. Vsi posebni, vsi s svojo energijo.

Kaj bi brez vestnih omogočarjev, ki zjutraj vstajajo med prvimi, nas navajajo na nove tehnologije in nas zbujajo? Spet omenjam Marka - omogočarskega fotra in večfunkcionalnega soustanovitelja. Jebiga, brez njega ne bi bilo nič, kot je. A potem bom omenila še Andraža, Miki in večstranskega Jana.

In ko takole pogledam z distance, mi je jasno, da zganjamo revolucionarnega duha. Poglejte si Denisa, obožujte Jonasa, zavidajte Janiju (tudi, ker ima ob svoji strani Nino), pustite se sprovocirati Viti, naj vas kdaj čisto malo prestraši Šiško, udobno se namestite in si oglejte Ano in Katjo.

Naj bodo stote, 399-te ali tisoče po vrsti, ponosna sem, da sem del tega procesa. Pripravite se, najboljše šele prihaja…

(to je kolumna, zato sem si dovolila malo sentimentalnosti, hvala lepa.)

Katja Lenart