Vlada je predlagala in Državni zbor bo odločil. Zakon o delnem subvencioniranju skrajšanega delovnega časa je praktično edini odmeven ukrep, ki ga je vlada predložila za blažitev učinkov krize. Kritikov je veliko. Pravzaprav je težko najti tiste, ki bi se za ukrep navduševali.

Pustimo ob strani, da vlada za spopadanje s krizo ni pripravila nobenih aktivnih ukrepov, ki bi spodbujali rast najbolj produktivnih. Tudi pri gasilskih ukrepih, tisto kar je pripravila zbuja veliko nelagodja. Delodajalci so nezadovoljni, ker se jim zdijo vsi predlagani ukrepi premalo. Sindikati so sicer navidezni zmagovalci, vendar kljub temu niso pomirjeni. Proti zakonu bodo celo protestirali pred Državnim zborom. Zakaj? Ker naj bi, po njihovem mnenju, subvencije koristile predvsem delodajalcem. Pravijo, da bi moral kar zakon določiti, da se plače v podjetjih, ki bodo iz državne blagajne prejemala nadomestila za skrajšani delovni čas, ne smejo znižati.

Zanimivo, ne? Skratka, davkoplačevalci bomo plačevali, da bodo manj sposobni delali manj, a kljub temu dobili enako plačo. Koliko med njimi bo takšnih, ki bi sicer propadli, tudi če krize ne bi bilo in bo tako kriza postala njihov odrešenik. Vsaj za nekaj časa. Medtem bo kriza za vse ostale neusmiljena in vlada tistim, ki morda lahko ustvarjajo visoko dodano vrednost tudi v času krize, ne bo prav nič olajšala življenja. Nasprotno. Logika subvencioniranja skrajšanega delovnega časa je neusmiljena. Edini logični odgovor je množično skrajševanje delovnega časa v podjetjih. Kdor priložnosti, da od države dobi nekaj denarja, ne bo izkoristil, bo izpadel popolni bedak.

No, največji bedak bo najbrž izpadel nekdo drug. Ob množičnem krajšanju delovnega časa, bo namreč državi za obljubljene subvencije skoraj zagotovo zmanjkalo denarja. Delodajalci so prav zato ukrepu nasprotovali od vsega začetka. Trdili so, da je nepregleden, da pogoji za pridobivanje subvencij niso jasni in da bo takšno subvencioniranje skrajševanja delovnega časa nepravično predvsem do manjših in zasebnih podjetij. Hkrati pa sprejemanje subvencij za podjetje pomeni tudi pristajanje na to, da delavcev ne sme odpuščati. Kar je seveda za panoge, ki so zašle v največje težave, tudi največji problem, saj krajšanje delovnega časa ne rešuje vprašanja prestrukturiranj.

Kaj bodo torej storili poslanke in poslanci? Je mogoče, da paradni ukrep za blažitev krize ne bo sprejet? To bi bilo za vladno koalicijo vsekakor izjemno neprijetno. A morda bi bilo to za krizni paket vladnih ukrepov dobro, saj bi vlado prisililo, da vse skupaj na novo premisli. Kar je storila doslej, namreč ni videti prav obetavno. Za povrh pa je to tudi vse kar vlada zaenkrat obljublja. Kot da nima pravih idej. Dogovorili so se sicer še za paket vladnih varčevalnih ukrepov, vendar je ta še v pripravi. Kaj bo prinesel bomo šele videli. A zavrnitev Zakona o delnem subvencioniranju skrajšanega delovnega časa, bi razmisleku o tem, kaj je treba storiti, gotovo dala pospešek.

Hkrati je glasovanje o zakonu tudi priložnost za nekaj koalicijskih klofut. Ukrep namreč v vladi ni bil soglasno sprejet. Ločnica med njegovimi podporniki in nasprotniki pa je enaka kot pri večini drugih pomembnejših vprašanj. Poteka med SD in Zares. Ukrep namreč podpira predvsem SD, na čelu s predsednikom vlade. Nasprotoval pa mu je minister za gospodarstvo Matej Lahovnik. Kot v primeru imenovanja Draška Veselinoviča se je razmišljanju Zares pridružil tudi minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari. Vsekakor dovolj za resen konflikt v koaliciji. In pomenljivo je, da o njem včeraj na sestanku koalicije sploh niso razpravljali.

Gotovo ne zato, ker ne bi imeli o čem govoriti. No, časa bo še dovolj. Ne glede na to, ali bo zakon v Državnem zboru sprejet ali ne. V vsakem primeru bo namreč kmalu postalo jasno, da je nemogoče reševati krizo samo z ukrepi, nad katerimi naj bi bili navdušeni sindikati. Dokler ne ugotovijo, da jim tudi ti ukrepi ne ustrezajo dovolj.

Jani Sever