Kako se je kadrovalo v NLB? Kdo vse je vmešan? Ali najbolj podobno po novem razmišljata SDS in Zares? Kaj je z obljubami predsednika vlade o drugačnem kadrovanju? Kaj prinašajo novi vzorci obnašanja, o katerih ves čas govori, da prihajajo?

Janez Janša menda težko najde medijski prostor, kjer bi lahko brez skrbi povedal kar misli, za to, dobil na voljo dovolj časa in prostora, hkrati pa imel še zadovoljiv odmev v javnosti. No nekaj se ga še najde. In kar ima Janša povedati, je skoraj vedno dovolj zanimivo. Tokrat nam je postregel z zgodbo iz ozadja kadrovske politike nove vlade, ki je več kot zanimiva. Konec koncev gre za največjo slovensko banko in za eno prvih večjih kadrovskih potez, ki je razburila tudi nekatere koalicijske partnerje. Janša vsekakor dobro izbira svoje tarče. Kar pa pravzaprav v danem primeru niti ni težko.

Zaresovi pomisleki glede tega, da bi bilo treba predsednika uprave NLB izbrati z razpisom so znani. Zato je Janševa zgodba toliko močnejša. Saj prvak opozicije pravzaprav samo potrjuje tisto, kar so v javnost spravili nezadovoljni Zaresovci. No, vse skupaj vendarle ni tako zelo enostavno. Cilji Zares in Janše se glede imenovanja šefa NLB precej razlikujejo. Zares bi si želeli zamenjavo nadzornega sveta, izvedbo javnega razpisa in nato imenovanja. SDS ima nekoliko drugačen pogled. Imenovanje novega direktorja je menda teklo že nekaj časa in edino kar jih moti so domnevni vladni pritiski.

Janša pravi, da so se postopki za imenovanje direktorja NLB začeli že sredi poletja. Kot naj bi mu povedal eden od članov nadzornega sveta, je bil postopek tik pred koncem. Postopek sicer ni bil najbolj pregleden. A za tiste, ki imajo tesne vezi z nadzornim svetom očitno dovolj. Tudi za to, da je v javnost prišla zgodba o domnevnem neposrednem vmešavanju predsednika vlade v delo nadzornega sveta. Predsednik vlade je to sicer že zanikal. Vendar, za razliko od prakse Janeza Janše, od Boruta Pahorja ne gre pričakovati, da bi svojo resnico dokazoval s pravdanjem na sodišču.

Tako pač vsak verjame, kar verjame. In kakšna je Janševa verzija, ki jo je seveda izvedel od neposredno vpletenih? Po tem, ko je bila izbira novega prvega moža NLB praktično že odločena. Ne vemo sicer za koga je šlo, a v to, da bi bil bolj po godu prvaku opozicije, ne gre dvomiti. Po tem naj bi torej v dogajanje posegla osebno predsednik vlade in finančni minister. Klicala naj bi člane nadzornega sveta in zahtevala, da morajo imenovati Draška Veselinoviča. Pahor in Križanič naj bi jim celo grozila, da jih bodo na hitro zamenjali, če ne bodo poslušni. In so bili poslušni. Potem pa so vse skupaj povedali Janši.

Sliši se prepričljivo. Nič novega. Vse po starem. Morda kakšna podrobnost ne drži. Denimo o tem, da je Pahor osebno vrtel telefon. A zanikanje predsednika vlade in okoliščine Veselinovičevega imenovanja nedvoumno puščajo dovolj slabega okusa. Pahor je Janši odgovoril, da se osebno ni sestal ali govoril z nobenim članom nadzornega sveta NLB, da pa se je o zadevi pogovarjal s finančnim ministrom. O čem, ni povedal. Mu je rekel naj imenujejo Veselinoviča in pika, ali kaj podobnega? Vsekakor mu ni dejal, naj počakajo in izvedejo postopek preko javnega razpisa.

Tu se začnejo in končajo vse težave. Slovenija pač ni država v kateri bi se oblastniki kar tako samoomejevali in ne bi posegali po mehanizmih izvajanja pritiskov, ki so jim na voljo. Tudi tisti iz SDS ne. Direktorja NLB samo niso zmogli zamenjati. A predsednik nadzornega sveta NLB Igor Marinšek, je seveda funkcionar SDS. Kljub temu, da je guverner Banke Slovenije Marko Kranjec o nadzornem svetu NLB povsem jasno povedal, da slabo opravlja svoje delo. No, to najbrž pomeni, da je bilo njegovim članom toliko lažje telefonirati in jim kaj naročiti, ali morda celo zagroziti.

Predsednik vlade je v zadnjih mesecih veliko govoril o spremembi politike kadrovanja. Za kaj takšnega ni dovolj le retorika, še dobra volja je premalo. Precej bolj dobrodošle bi bile konkretne varovalke pred kadrovskim klientelizmom. Teh na žalost ne predstavljajo nekakšni kadrovski sveti, ki imajo le posvetovalno vlogo in hkrati predstavljajo izvrsten teren za tekmovanja najrazličnejših lobistov. Precej bolj učinkoviti so enostavni javni razpisi, omogočijo pregledno tekmo ter primerjave med poraženci in zmagovalci. Politično vztrajanje pri javnih razpisih je zato pravzaprav edina jasna pot samoomejevanja.

Jani Sever