Bil je zadnji dan, ki sva ga s sestro preživeli v Sarajevu. Iskali sva darilo za mamo.
Mislim, da je rekel, da ga kličejo Ferendža, ampak njegov podpis na dnu njegovih umetnin je EA, in tako se mi je tudi predstavil.
Podedoval je družinsko obrt. Mojster je bil njegov ded, oče, in eden redkih tolkalcev bakra - kasandžija je tudi on. Malo ga žalosti, da njegovi otroci najbrž obrti ne bodo nadaljevali.
Presenetil je s podatkom, da orodje za izdelovanje oz. okraševanje bakrenih izdelkov izdeluje Slovenec po imenu Stojan. Da ga ni v Bosni mojstra, ki bi to še delal in da vse obrtnike na baščaršiji skrbi, kako bodo v prihodnosti, kajti gospod Stojan je že v letih in bolj slabega zdravja.
EA mi je v času najinega pogovora pokazal, kakšne izdelke radi kupujejo Italijani, Angleži, Slovenci in na kaj padajo Američani.
Naučil me je pomena vsakega nepredvidljivega dogodka, ki se zgodi pred kamero, skoraj sva se sprla glede avtorstva; ali mu bom plačala za intervju, ali ne, skoraj sem mu razbila tisto malo porcelana, kar ga ima v trgovinici … Pridružil pa se nam je tudi g. Ćola, lastnik fotografskega ateljeja sosednega vhoda, ki nama je podaril prvo darilo v novem letu.
Mami sva kupili prelepo džezvo.
Spodaj je kratki izseček daljšega pogovora, ki pa si ga v celoti lahko ogledate na [1] tem mestu.

”Ne uporabljam teh turških for, da bi ti trekel, da neka stvar stane 100 mark, v resnici pa je vredna 30.”

Irena Kovačević