Džamija v Ljubljani menda bo. A pobuda za referendum je sprožila strahove, ki niso ostali omejeni na lokalne politike. Grožnjo prevelikega simbola islama je bilo mogoče zaznati celo pri predsedniku vlade. Premier je za trenutek postal arhitekturni arbiter.

Borut Pahor je gostil muftija islamske skupnosti v Sloveniji Nedžada Grabusa, ki ga je seznanil s projektom islamskega versko-kulturnega centra in džamije, ki naj bi v bližnji prihodnosti zrasel v Ljubljani. Vse je potekalo po protokolu. In premier je seveda podprl gradnjo džamije. Kar je samo osebi dovolj neprijetno. Ali mora res predsednik vlade izrecno podpreti gradnjo verskega objekta? Je situacija tako zaostrena? Imajo nasprotniki gradnje res takšno politično moč? No, vse skupaj bi lahko mirno razumeli kot nepomembno gesto. Kot del ceremoniala.

Če bi prvi minister ostal samo pri podpori gradnje objekta, ki ga neka verska skupnost čaka že desetletja, bi bila takšna benevolentnost samoumevna. A po izjavi podpore so se v Pahorjevo protokolarno govorico prikradle povsem jasne arhitekturno urbanistične želje. Želje predsednika vlade pa je seveda težko razumeti zgolj kot želje. Želje izrečene s tako visokega mesta imajo vedno tudi prizvok navodila. Kar je, ko premierove želje zadevajo področja, s katerimi se vlada tudi sicer mora ukvarjati, nekaj povsem normalnega.

Nekaj povsem drugega je, ko se začne vlada ukvarjati z arhitekturo. Takrat to lahko postane precej neprijetno. Znana je zgodba, da naj bi Ljubljana po vojni dobila znamenite železniške nadvoze, ki so tako zelo urbanistično moteči, na željo Edvarda Kardelja. Menda zato, ker poglobljena železnica ne bi delovala tako arhitekturno pompozno kot nadvozi, ki so vsem na očeh. Ne glede na to, ali je legenda resnična, je že to, da je ponarodela, dovolj zgovorna ilustracija tega, kako so ljudje razumeli slovensko socialistično politiko.

In kaj je takšnega povedal Pahor? Pravzaprav nič posebnega. Prepričanje, da bo na razpisu za arhitekturno rešitev, ki ga pripravlja Mestna občina Ljubljana, izbran takšen arhitekturni koncept islamskega centra, ki bo primeren za slovenski kulturni prostor, hkrati pa bo zadovoljil potrebe islamske skupnosti. Nič posebnega, če seveda ne bi prav vsi vedeli za kaj gre. Kontekst je jasen. Pahorjeve besede je težko razumeti drugače kot poziv k temu, da ljubljanska džamija ne bi imela 40 metrov visokega minareta.

Pahor je tako pravzaprav podprl pobudnika referenduma Mihaela Jarca. Saj je bila prav višina minareta jedro Jarčeve pobude. Jarc nikoli ni rekel, da ne podpira gradnje džamije. Nasprotno, prav on je bil tisti, ki je pred leti predlagal, da se zgradi za železniškimi tiri pri pivovarni Union. Razlog; prejšnja lokacija ob ljubljanski obvoznici naj bi tistim, ki prihajajo v Ljubljano ustvarjala vtis, da vstopajo v muslimansko mesto. Za tiri bi bila džamija dovolj dobro skrita. Če seveda ne bi imela preveč visokega minareta.

Sporočilo je enostavno. Lahko ste drugačni, samo če tega ne boste kazali, samo če boste v svoji drugačnosti dovolj diskretni, da je ne bo nihče opazil. Pri Pahorjevih besedah torej ne gre le za to, da se loteva lokalnih arhitekturnih rešitev. Njegovo stališče je značilno za politične stranke, ki se v zahodnem svetu uvrščajo daleč na desno. V Sloveniji morda malo manj daleč. A vendarle jasno na desno. Le kaj tam počne predsednik slovenskih socialnih demokratov? In zakaj se temu pravzaprav nihče ne čudi?

Odgovor na obe vprašanji je enak. Predsednik socialnih demokratov je človek, ki razume utrip naroda. Je socialni demokrat z izjemnim posluhom za nacionalni čut volilnega telesa. To konec koncev vedno znova dokazuje. S svojim stališčem do izbrisanih, Hrvaške, minareta …

Jani Sever