Izrael je vdrl v Gazo. Najprej je bombardiral, potem so vojaki vkorakali v urbano taborišče. Iz Gaze medtem še vedno letijo iranske rakete na izraelska mesta. Potencialno ena najbolj nevarnih situacij pa že ni več prva novica. Vse je skoraj običajno.

Izrael je seveda zelo dobro premislil svoj napad. Načrtovan je bil dolgo. Njegov obseg in trajanje ne puščata dvomov. Prav tako ne podpora ZDA. Časovno se je vse zgodilo izjemno natančno. Bombardiranje se je začelo ob začetku božično novoletnih praznik, ko mediji poročanju o novi vojni niso bili ravno naklonjeni. Vdor v Gazo je sledil po novem letu. A novica je bila vroča samo nekaj dni. Izraelska prepoved medijskega dostopa do Gaze je učinkovita. Čeprav je videti, kot da se napadi stopnjujejo, druge novice postajajo pomembnejše.

Povsem jasno naj bi bilo tudi, kdaj se bo avantura končala. To seveda ne pomeni, da bo konec konflikta. Končale naj bi se samo izraelske najbolj ofenzivne operacije v Gazi. Datum, do katerega se mora to zgoditi je menda določen s trenutkom, ko bo v Washingtonu svojo funkcijo nastopil novi ameriški predsednik. No, napoved je negotova. Stvari na terenu se lahko zapletejo. Obama pa je v konflikt itak že zapleten s svojim vztrajnim molkom. Novi predsednik ZDA pravi, da potez odhajajoče administracije ne želi komentirati.

Precej neprepričljivo, saj jih je ves čas komentiral, ko je šlo za obvladovanje ekonomske krize. Politika ZDA na Bližnjem vzhodu bo več kot očitno ostala nespremenjena. Enako velja za ves svet. Evropa ignorira Hamas in spet igra neusklajeno. Od Češke jasne podpore Izraelu, do Francoskih pozivov k prekinitvi vojaških operacij. Arabski svet želi resolucijo OZN, ki bo seveda doživela veto in Izrael obtožuje agresije na palestinsko državo. Kitajska in Rusija čakata na priložnost in sta zaskrbljeni.

Vojna se medtem stopnjuje. Poročila o njej pa se koncentrirajo na humanitarno katastrofo. V Gazi je vojna, število mrtvih hitro raste in Hamasove rakete letijo vedno globlje v Izrael. Najbolj neverjetno se zdi kako hladno je zahodni svet vse to sprejel. In s kako veliko mero razumevanja za Izraelski pristop. Tudi kakšnih večjih mirovnih protestov ni bilo. Bilo je neizbežno. Vsi so čakali, kdaj se bo zgodilo. Vsi so se na to pripravljali. Nič novega. Bilo je samo vprašanje časa. A prav to je morda najbolj zaskrbljujoče.

Preteklo leto je prineslo globalno ekonomsko krizo. Začela se je tam, kjer se je morala začeti. In kmalu za tem se je začela nova vojna. Tam, kjer se je pač morala začeti. Bo tam tudi ostala? Kot vedno je na Bližnjem vzhodu v igri precej več. Simbolna točka razmerja med islamskim in zahodnim svetom ni v Bagdadu niti v Teheranu ali Kairu, kaj šele v Kabulu. Je tam, kjer že desetletja rastejo judovska naselja na palestinski zemlji in kjer Palestinci živijo za visokim zidom, ki ga niso zgradili sami.

Izrael je s svojo retoriko popolnoma obvladal zahodne medije. Rakete, ki letijo iz Gaze so pač nekaj česar se ne da tolerirati. Razumljivo. Le kako bi si kdo na zahodu sploh lahko predstavljal, da ga sosednja država ves čas bombardira. Ob tem je večina hitro pozabila, da je Izrael že okupiral Zahodni breg, kjer ni bilo nobenih raket in da tam ves čas potekajo aretacije, da se podirajo hiše in umirajo Palestinci in da so Hamasove rakete, ne glede na to kako nesprejemljive so videti, tudi odgovor na vse to.

Izrael je vojno začel z napovedjo končne rešitve. Namen naj bi bil nič manj kot popolno uničenje Hamasa. Potem so se apetiti nekoliko zmanjšali. Cilj naj bi bila razorožitev Hamasa in zaustavitev lansiranja raket iz Gaze na izraelska mesta. Kar praktično pomeni isto. A ne le to. Pomeni okupacijo Gaze. Drugače so vsi izraelski cilji nesmiselni. In kakšne bodo posledice? Hamas bo, tudi če bo poražen, morda celo pod drugim imenom, postal še popularnejši, ne le v Palestini, ampak v vsem islamskem svetu.

Leto 2009 se je začelo z napovedmi poglabljanja krize in novo vojno. Kombinacija ne obeta nič dobrega, čeprav je videti, da smo se nanjo navadili še preden se je sploh zgodila.

Jani Sever