Za trenutek se bom vrnila v polpreteklo zgodovino in obudila spomine na študentska leta, saj niso tako zelo daleč. Spodobi se in pravično je, glede na to, da bo krasno novo leto 2009 po žepu menda butnilo (tudi) študentsko mladež. Vsaj kar se prehrane tiče.

Mojo pozornost je vzbudil poziv, ki ga je na [1] Facebook napisala [2] Jelena Štrbac. Ustvarila je dogodek, ki se mu na spletišču reče Bojkot restavracij, z njim pa vse študente poziva k bojkotu tistih restavracij, kjer študentski bon po novem stane več kot 4 evre. Dogodek se pričenja danes in naj bi trajal do srede, 4. februarja.

Do trenutka, ko to pišem, se je 33 ljudi prijavilo na dogodek z izjavo, da bodo restavracije morda bojkotirali. Dvainšestdeset jih je napisalo, da tega sploh ne bodo storili, medtem, ko se jih 1902 na povabilo še ni odzvalo.

Matral me je firbec in sem pokukala na ponovoletni [3] cenik bonov v ljubljanskih študentskih prehranjevalnicah. Ni jih malo in cene različno nihajo. Ugotavljam, da je lahko tudi kebab kosilo, študent bo zanj odštel 0,97 evra (in toliko stane najcenejši študentski bon v Ljubljani), medtem ko ga bom jaz kupila za 3,50 evre. Bistvena razlika, mati država je v tem primeru konkretno odprla mošnjiček. Toda - kakšno kosilo je kebab?

Če pomislim na dobre stare čase, ko smo se drenjali pred ljubljanskim K4, da bi kupili tisto mesečno zalogo študentskih bonov, se mi kar malo milo stori. Preprost prizor s četico pridnih in lačnih študentov, ki disciplinirano (tudi po več ur) stojijo v vrsti in čakajo na tiste sprintane listke. Preračunavanje in izbiranje lokacij hranjenja lahko študentu vzamejo precej časa in energije. Je pa vse skupaj toliko bolj zabavno, saj tam srečaš ljudi, ki jih morda že dolgo nisi videl.

Sama sem to prakticirala bolj poredko, zadnja študentska leta pa sploh ne več, a nič ne de. Jasno mi je, zdaj toliko bolj, da so subvencionirani boni zlata vredni. V tisti slabi uri, ki jo imaš na razpolago med enim in drugim predavanjem, je vendarle treba nekaj pojesti. In zakaj bi moral to biti sendvič? (medklic: in zakaj mora biti moje kosilo zdaj, ko nisem več študentka, tako pogosto prav sendvič, burek ali piškoti?)

Je pa tudi res, če smem, da se človek v študentskih letih najlažje nauči veščin kuhanja. Takrat so mati nekje daleč in si prepuščen lastni iznajdljivosti. Naučiš se kupovati živila, ki se bodo funkcionalno vklopila v tisti študentski hladilnik, ki si ga deliš z množico cimrov. Ki konstantno puščajo mleko na mizi, čez noč često pojedo vso tvojo tedensko zalogo sira, jajc in čokolade. In si skuhaš testenine s paradižnikovo mezgo. Ali pa s tuno. V nekaj minutah je pripravljeno, pa še toplo je.

Ne, resno. To sploh ni slaba ideja, osamosvajanje študentov. Kaj pa če bi na fakultetah odprli javne kuhinje, kjer bi si lahko študenti sami kaj pripravili? Tam bi bil kakšen profesionalen kuhar, nekdo, ki se na kuho res spozna. Študenti bi se med pavzo sproščali v kuhinji, kuhali kavo, pekli piškote ali rezali zelenjavo. Zakaj pa ne, mar ni to lep prizor?

Zakaj morajo reveži kupovati študentske bone, ki sploh niso več tako zelo poceni in čakati na prazno mizo v restavraciji, kjer se ravno v času odmora drenja množica lačnih kolegov, ki so tudi kupili bone in so tudi ravnokar končali s predavanjem čakajoč na drugega (oprostite, res je dolg stavek)?

Zakaj bi bojkotirali restavracije, kjer študentski bon stane 4 evre ali več? Zakaj ne bi bojkotirali vseh? (Če smem pripomniti, v trgovini za štiri evre dobiš ravno liter mleka in štruco belega, morda tudi pašteto.)

In hej - zakaj ne bi bojkotirali kar države, ki nas v novem letu tako prijazno pozdravlja z recesijo v rokah?