Z vidika konkurenčnosti in storilnosti je v tako imenovanem razvitem svetu vedno večje število ljudi, ki so postali višek, presežek. Ta trditev postane bolj jasna in razumljiva, ko vzamemo v obzir nujno potrebno ekspanzijo trga, kamor ima kapitalizem možnost prodreti, se vsiliti, uveljaviti in se zakoreniniti. V preteklosti je ta ekspanzija potekala v obliki teritorialne širitve kot kolonializem in imperializem, ne samo v smislu vojnih osvajanj, ampak predvsem kot razvoj multinacionalnih korporacijskih integracij, struktur in združb. Vendar se na dolgi rok ta možnost vedno bolj izčrpava, zmanjšuje, saj se fizični prostor vedno bolj krči, svet postaja vedno manjši in razdalje so vse bolj kratke. Tudi iz te perspektive gre brati vsa prizadevanja in interes v osvajanju vesolja ter njegovih planetov, ki bi v prihodnosti postali “Drugi svet” in tako metaforično, kot tudi dobesedno zamenjali današnji Tretji svet. Do takrat, dokler pa to še nima praktičnega pomena in dejanske možnosti uresničevanja, je bilo treba ekspanzijo trga v širino preusmeriti v neskončno drobljenje, razpršitev in diferenciacijo usmerjeno na že obstoječi trg; v smislu multiplikacije ponudbe ter sočasno tudi povpraševanja kot dve strani ene in iste medalje.

Kapitalizem je prevladujoč način družbene produkcije, brez konkurence in brez resne možnosti alternative, da bi jo lahko nekje v prihodnosti tudi dobil, saj vsako alternativo takoj izniči in razoroži s tem, da jo posrka vase, jo vključi v svoj sistem, ki postane integralni del sistema samega. Njegova moč je med drugimi tudi v iluzorni obljubi, ki nam jo bolj ali manj posredno, nenehno ter venomer ponuja, vsiljuje in podtika v obliki fascinacije nad lepoto podob, preprostostjo privzete logike funkcioniranja in odrešujočo vrhunsko tehniko ali tehnologijo; obljubi o ugodju, sreči, veselju, ljubezni, svobodi in zdravju.

Kakor koli že očitamo kapitalizmu, mu nasprotujemo in ga kritiziramo, pa moramo priznati, da ne znamo ali ne zmoremo podati druge možnosti, “ponuditi drugačne ideologije”, ki bi lahko zagrabila kot prav ta, v katero smo že vseskozi potopljeni. Vendar je pritoževanje in kritiziranje kapitalizma postalo splošni trend in šport tudi tistih, ki v njem in od njega najbolje živijo, saj je kritika ena od gonilnih sil njegovega razvoja.

Ali pa je ravno takšna nemožnost znak naše nedistanciranosti, zaslepljenosti in nemoči, ki jo občutimo, zaradi česar se nam ob pogledu nazaj zdi vse tako zelo nujno, vzročno-posledično povezano, determinirano v nizu majhnih, a usodnih in neponovljivih naključij, da se kar brez odpora prepustimo inerciji, ki nas že ves čas vleče s seboj v nekakšno “zgodovinsko naddoločenost”? Mogoče pa lahko obrnemo logiko našega razmišljanja iz preteklosti v prihodnost in rečemo, da je kapitalizem največji sovražnik, najostrejši kritik in najnevarnejši konkurent. Nobenemu drugemu kot samo samemu sebi. Saj mora prav zaradi odsotnosti enakovrednega tekmeca izvajati tekmo s samim seboj. Podrediti se mora lastno proizvedenim zakonitostim delovanja, ki neusmiljeno zahtevajo vedno več in več, vedno nekaj novega, boljšega, zanimivega.

Reciklaža, ki je iskala in je tudi našla svojo prvotno utemeljitev in smiselnost v ekološkem gibanju, odnosu ter videnju sveta, je sedaj prešla iz sredstva ali postopka ekonomizacije surovin in pocenitev produkcije v sredstvo zagotavljanja večjega in hitreje dobljenega dobička. Reciklaža, ki ni reciklaža samo odpadnega materiala, ampak prav tako ljudi, idej, misli, organov, ki mora potekati vedno hitreje in vedno bolj globalno, radikalno, s centrifugalno močjo predelati vse, kar se da in še več kot to. Kakor je neočiščena hrana dražja kot očiščena, kar je čisti nesmisel, saj je z neočiščeno manj dela, ker je ni potrebno prečistiti in je zato logično večja količina snovi kakor pri očiščeni, kjer odstranimo smeti, ki jih pri prvi, torej neočiščeni hrani, prodamo. Smeti niso več za med smeti, odpadki niso več odpadni, niso več za odpad, vse ima svojo vrednost, veljavnost, uporabnost, smiselnost in ima s tem tudi svojo ceno, vse se lahko proda s pravo “filozofijo” in reklamno agencijo. Grdo seveda ni lepo, saj je prav njegovo nasprotje, kar pa še ne pomeni, da ne more biti tudi dobro, dobro razumljeno predvsem kot zdravo.

Vsi smo uporabniki nečesa in vsi smo uporabljeni za nekaj. Drug drugega potrebujemo, uporabljamo, se izrabljamo: vse znotraj edino mogočega prostora družbenosti ali družbenega. Tako kot smeti, so za reciklažo postali prikladni tudi razni tako imenovani družbeni “odpadniki”, “odpisani”, skratka marginalci vseh vrst. Marginalci, ki so bili nekoč obsojeni le na margino, na rob družbenega dogajanja, na ignoranco in molk, izključeni iz dominantnih diskurzov, so sedaj postali integralni del tega dogajanja ali v dogajanju samem, kot ključno sredstvo trenda, šoka, čudenja in vzora. Zasedajo središčno pozicijo, ali bolje so v središču pozornosti, so glavni in privilegiran objekt diskurzov dominacije, s katerimi jih definira in disciplinira. Vedno samo kot instrument za proizvodnjo zapovedane standardne in stardandizirane drugačnosti, enakost istih razlikovanj ter nespremenljivih sprememb. Izkoriščeni, uporabljeni in hkrati uporabniki, izkoriščevalci v tej isti ideologiji konzumacije in integracije, ki jih najprej osvobodi, da si jih nato lahko svobodno podredi; ki jih poskuša vključiti samo zato, da poudari v naravi, ali bolje z naravo utemeljeno izključenost in torej upravičenost konstantnega prizadevanja po vključevanju; ki promovira različnost, da bi jo relativizirala in s tem dokončno uničila. Relativizem je eden najhujših in najnevarnejših sovražnikov današnjega časa.

Kapitalizem računa vedno s tem, da imajo nekateri ljudje višek denarja in ga morajo zato na nek način odvesti, razsipati, potrošiti. Ker je tehnika vedno v funkciji določene prakse, v kateri nastane, ki jo je proizvedla, jo potrebuje in uporablja, vendar bi lahko rekli tudi obratno, da se praksa spreminja glede na tehniko, ki jo pogojuje in ustvarja razmere njene potrebnosti.

Elena Pečarič