Kuba je včeraj praznovala 50 let uspešne zmage revolucije nad režimom predsednika Batiste. Kubanski predsednik Raul Castro je nagovoril revolucionarno ljustvo v Santiagu de Cuba, kjer je pred 50 leti govoril njegov brat Fidel Castro, ki se že dve leti ni pojavil v javnosti. Govorice o njegovi hudi bolezni ali celo smrti so vedno glasnejše, čeprav je bil v včerajšnjem časopisu na naslovnici njegov nagovor ljudstvu in voščilo ob novem letu in 50-letnici zmage revolucionarnih sil. V Havani so se okrogle obletnice spomnili z velikim koncertom, na katerem je med drugim nastopil legendarni kabaret Tropicana, v središču prestolnice pa se je zbralo več deset tisoč ljudi.

Kuba je sicer polna revolucionarnih napisov, časopisi so polni starih fotografij in revolucionarnih gesel. Čeprav je žar izginil, je revolucija še vedno zasidrana v srcih ljudi, boj proti kaitalizmu in ameriškemu imperializmu pa je, kot kaže, večen. Kuba se uspešno spopada z ameriškim embargom in čeprav imajo ljudje za evropske razmere mizerno nizke plače (minimalna plača znaša okoli 8 evrov), se zdi, da jim nič ne manjka. Država poskrbi za njihovo preživetje, mesečni stroški tako ponavadi znesejo manj kot en evro. A Kubanci so narod, ki rešujejo tegobe s salso in petjem. Tudi iz najhujše luknje se razlega glasba, v dnevni sobi pa se bohoti sodoben glasbeni stolp. Kubanec brez glasbe je kot riba na suhem. Ples je v njihovih genih, glasba je v njihovih srcih.

Nekateri pravijo, da je zdaj zadnji čas za obisk čudovitega karibskega otoka, kjer se zdi, da se je čas pred 50 leti ustavil. A zdi se tudi, da bo socializem preživel oba brata Castro. Ernesto Che Guevara je tudi 40 let po smrti na stenah, na majicah, obeskih za ključe in predvsem v srcih ljudi. Njegovo ime izgovarjajo s ponosom, njegove pesmi pojejo s solzami v očeh. Patria o muerte! Hasta la victoria siempre!

Jaka Tomc