Novica letošnjega leta je kriza. Je pred olimpijado, Bližnjim vzhodom, terorizmom, Obamo ali Pahorjem … Še več, videti je tudi kot novica leta 2009. Kljub temu slovenski sindikati ne popuščajo. Danes je na vrsti javni sektor.

Nočna mora vsake vlade. Kaj z javnim sektorjem? Ogromno volivk in volivcev, še več denarja. V Sloveniji so pogajanja o plačnem sistemu v javnem sektorju potekala dolga leta in se zaključila lani tik pred volitvami. Sistem je seveda doživel kup kritik. Povišal je maso za plače za več sto milijonov evrov. Različni sindikati z njim kljub temu niso bili povsem zadovoljni. A na koncu so vendarle dobili precej. Koliko, se je pokazalo, ko je izbruhnila kriza in ko glede napovedi o njeni širitvi iz finančnega sektorja v gospodarstvo ni bilo nobenega dvoma več.

Slovensko gospodarstvo bo, kot po novem ugotavljajo državni analitiki, v prihodnjem letu zraslo samo za kakšen odstotek. Nekateri menijo, da so celo takšne napovedi preveč optimistične. Odpuščanja so že postala vsakdanji pojav. Skladišča slovenskih velikih izvoznikov so polna blaga. Velika podjetja so pozabila na finančno disciplino. Zamujajo z izplačili in tako dušijo male. Velikim se to pač izplača, pa še nihče se jim ne upa nič reči. Kriza je tu in ni videti, da bi kmalu odšla, čeprav si mnogi zatiskajo oči.

Pravi cinizem je ob tem reči, da gre samo za stvar percepcije. Optimizma in pesimizma. Ali da so trgovine še vedno polne, da ljudje še vedno potujejo, da se celo najde nekaj takšnih, ki si kupujejo nov avtomobil. No, ljudje so pač brezbrižni, dokler težav ne skusijo na svoji koži. In kot v vsaki krizi, se tudi tokrat nekaterim ne bo godilo prav hudo. Tisti, ki bodo uspeli ohraniti svoje prihodke na nekdanji ravni ali jih celo povečati, bodo definitivno lahko živeli celo bolje. Težava je seveda samo v tem, da bo takšnih zelo zelo malo.

Da bodo med njimi kakšne medijske zvezde, znani politiki, kakšen podjetnik in morda še kdo, je razumljivo. Večina jih bo kljub zavisti najbrž celo potiho občudovala. Nekaj drugega je, če se bodo glede tega, da krize ni, ali da njenih učinkov ne želijo izkusiti skupaj z drugimi, pretvarjali tisti, ki plače dobivajo iz proračuna in skoraj ne morejo izgubiti službe. To je enostavno nesprejemljivo. Rast plač v javnem sektorju v času, ko se večini drugih tresejo temelji poslovanja, je nekaj, kar ljudje, ki so odvisni od dela na trgu, težko razumejo.

Reakcija reprezentativnih sindikatov v javnem sektorju na napoved današnjega srečanja s predsednikom vlade Borutom Pahorjem je zaskrbljujoča. Pravijo, da sestanka nikakor ni mogoče opredeljevati kot začetek pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja, marveč je srečanje po njihovem lahko le informativno. Sporočilo je jasno, če vlada želi spremeniti kolektivno pogodbo za javni sektor, bi morala sindikatom s priporočeno pošto predhodno posredovati predlog, na katerega bi sindikati odgovorili v 60 dneh po prejemu predloga.

Hura, sindikati bodo torej vztrajali pri januarski uskladitvi plač. Kot da ne verjamejo, da kriza prihaja. In vlada? Ima v rokavu pripravljeno kakšno presenečenje? Bo predsednik vlade zaostril svojo retoriko? Ali pa je odgovor preprosto v tem, da bodo pogajanja trajala dolgo, zelo dolgo. Tako dolgo, da bo medtem morda kriza postala dovolj resna, da je ne bodo mogli spregledati niti zaposleni v javnem sektorju. Medtem pa bo javni sektor enostavno živel, kot da se ga realnost ne dotika?

Jani Sever