Ljubimec brez voznega reda
Avtor Igor Bizjan | 28. december, 2008 @ 8:26
O, bog, podari mi devic neskončno, da začutim zgodovino sna. Zakaj nas osamelce libido goni kot sestradane pse, drugi umirjeni družinski možje in očetje pa mirno, brez panike preživijo z eno žensko vse življenje? Tu bi imel seksualni psihoanalitik W. Reich marsikaj pripomniti, saj je znano, da so v vojnah največji klavci postali navidez povsem normalni člani družbe. Zakaj slast po tujem telesu, sindrom Casanove, večnega mladeniča, ki ga nobena ženska ne more umiriti, od kod peklenska Don Juanova pohota, zdrs v brezno greha?
O, ženske, ženske, ženske, tisočero teles, oblik, senc, a eno samo hrepenenje moškega libida, da se tukaj in sedaj ugnezdi v toplino ženskega središča, da razmakne male in velike ustne in se potopi v mistiko blaženosti. Io voglio una donna, hočem žensko, je tulil starec v krošnji drevesa, v arhetipskem prizoru Fellinijevega Amarcorda in tako moški v neznosni napetosti kričimo že od pamtiveka. Fukati, gnesti, stiskati, lizati, otipavati, ljubkovati, sesljati, božati, butati, natepavati, pohotno žensko telo, brez sramu, zavor in obžalovanja, brez polaganja računov bogu in moralnim imperativom.
Ženske lovim in si jih želim že od malega. Lahko bi precizno psihoanalitično seciral zakaj se nočem vezati, zakaj uživam razkošje prve noči in me ponavljanje tega čudodelnega trenutka bistveno manj zanima od vzhičenosti prvega srečanja. Lahko bi razlagal, da ena od desetih mladenk želi spati s starejšim moškim, da bi ponotranjila manjkajočo očetovsko metaforo, lahko bi opisoval posledice čustveno odsotnih mater, ki v otroku puščajo neznosno hrepenenje, občutek zapuščenosti, ki nikoli ne mine. V postelji sem gostil najmanj dve stotniji deklet, ki so me od prve do zadnje osrečile z voljnostjo najintimnejših delov in vsaki posebej sem hvaležen za podarjeno skrivnost.
Prvi del težavne naloge, imeti žensko v posesti pohotnega uda, se po kunderovsko imenuje registraža. Dekleta opazujem na plaži, v kinu, v lokalih … Vzburjajo me s hojo, velikimi stoječimi dojkami, napeto zadnjico, polnimi ustnicami, ki spominjajo na zrele češnje. Pogleda na razkošje božjih oblin se nikoli ne naveličam …
Na žalost, mnogi moški v mojih letih niso več borci, polenili so se in spolne usluge raje plačujejo, mladeniči pa nimajo potrebnega znanja in karizme, da bi se približali ženskam, raje visijo na internetu in pišejo anonimne puhlice. Prav je imel Rugelj, moškost je v krizi in ženska si težko najde spodobnega ljubimca, kaj šele ustreznega oplojevalca. Ne bi rad opisoval žalostne zgodbe razgaljenih žensk, ki so mi ob drhtenju celega telesa pripovedovale, da so jih spolno zlorabljali očetje, bratje in naključni mimoidoči, zato ne morejo doživeti orgazma, nasilni moški so jim med srčno in spolno čakro urezali brazgotino, ki jim brani ljubiti do konca in brez zadržkov. Strast mi brani, da bi o lepšem spolu pisal diskurzivno, tako kot depresivni, shizofreni tepec Lacan, ki prostodušno razlaga, da ženska želja sploh ne obstaja, da je falus gospodar sveta, a frustrirani analitik je pozabil, da v vseh vojnah zmagovalci najprej uplenijo in posilijo sovražnikove ženske.
Pomembna je pot, vsak trenutek približevanja opevani lepotici, kako ustrezno opisati prvi kontakt z žensko bi nam veliko povedala zgodovina svetovne literature, prvo srečanje, stik oči, vse je lahko usodna za oba protagonista. Psihologi pravijo, da ženske v prvih treh minutah srečanja vedo, s kom bodo končale v postelji in da halo efekt le malokrat zgreši.
Nobena stvar na svetu me ne razveseli bolj kot prvi sunek vagine v penis, posebej če ni potrebno uporabljati kondoma, ki je izničil velik del pretakanja subtilne erotične energije med spolnim odnosom. Na srečo digitalni sex še ni uzakonjen, zato spodaj podpisani prosi Boga, da bi mu v naslednjem življenju podaril telo device, da vsaj enkrat zaslutim, kaj ženska čuti, ko jo oblivajo moški sokovi. Ženski užitek, raztegnjen v mnogotere ponovitve, je kot vrhunska pesem čista skrivnost in kosmati moški pošasti ni dano pokukati v zaklenjeno skrinjico. Ljudje smo neceli, … vsega pač ne moremo imeti!
Prejšnji teden me je petindvajsetletna lepotica, ki je prespala pri meni, začudeno vprašala, zakaj sem vztrajal celo noč, da sva se proti jutru spolno združila (noč je bila kratka, dan jo je malo podaljšal, poje Jesih). Odgovoril sem ji, da bi se cel teden po kolenih plazil okoli cerkve na Brezjah za en sam hipec sladkosti z njo .. Petem me je nežno poljubila – samo tebi dajem te revne besede – nadaljevanje sledi …
Igor Bizjan, ljubimec
Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si
URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2008/12/28/ljubimec-brez-voznega-reda/
Klikni tukaj za tiskanje