Že kot nezadovoljni mladenič so mi bile proslave, podobno kot premiere v gledališčih ali otvoritve razstav, tuje. Zdele so se mi le priložnost, da so nekateri ljudje kazali svojo garderobo, ker pač česa drugega niso imeli. Zato, predvsem iz protesta, tudi nisem hodil na teke prireditve. Sem pač špilal svojo foro.
Nekateri moji prijatelji so bili pametnejši. Čeprav so do teh stvari imeli enako odklonilen odnos kot jaz, so iz njih potegnili tisto, kar jim je koristilo. Feo, na primer, se mi je posmehoval: »Z Džoko hodiva na vse otvoritve, kjer se lahko vsaj dobro najeva, pa tudi pijača je zastonj«, mi je nekoč, še v študentskih časih pomanjkanja, dejal. Okusi, z njim pa tudi interesi, so pač različni. Džoka je postal Prešernov nagrajenec, čeprav dvomim, da mu je pri tem pomagala zastonj hrana in pijača na otvoritvah. Če bi to kaj vplivalo, bi se Prešernovih nagrajencev kar trlo.
A pustimo to spominjanje na davno preminula leta. Proslave, otvoritve in podobne ceremonije nudijo poleg teh statusnih simbolov vseeno še kaj drugega. Na primer možnost srečanja z ljudmi, ki jih že dolgo nisi videl, pa bi jih rad. Pa tudi drugače: tam srečaš tudi ljudi, ki jih srečati ne maraš in bi se jim rad izognil. In se lahko greš zanimivo igrico, ki bi jo lahko imenoval Nastavljanje in skrivanje. Kot si lahko mislite, gre pa ta igrica tako: nastavljaš se ljudem, ki bi jih rad srečal in izogibaš tistim, ki jih srečati ne maraš. Potem pa ne koncu sešteješ, kolikokrat se ti je eden ali drug manever ponesrečil. In to točkuješ na poljuben način s pozitivnimi in negativnimi točkami. Po nekaj takih prireditvah pa lahko rangiraš bolj ali manj uspešne izvedbe, saj so same proslave v večini primerov dolgočasno nategovanje nečesa, kar naj bi imelo nek globok in poduhovljen pomen.
So pa za oblast te proslave še nekaj več. In sicer simbolično ter dejansko prisvajanje zgodovine in zgodovinskih zaslug za ne vem kaj. In če proslava pomeni simbol naše zgodovine, prisotnost na proslavi pomeni dokaz sodelovanja v tej zgodovini. Torej smejo na proslavi sodelovati le tisti, ki jim oblast priznava vsaj obrobno vlogo v velikih dejanjih narodove preteklosti. In obratno: nihče, ki ga oblast ne mara, se na taki proslavi ne sme pojaviti. Saj kogar oblast ne mara, ga zanesljivo ni bilo v zgodovini na pravi strani. In to oblast s proslavami tudi simbolno dokazuje.
Se še spominjate paralelnih proslav, ki jih je prirejala bivša vladajoča koalicija takrat, ko še ni bila vladajoča? Ker so njihovi zoprniki na oblasti prirejali napačno proslavo, kamor so vabili ljudi z napačne strani, so si pač organizirali pravo proslavo s pravimi povabljenci. Treba je vedeti, kdo je pravi in kdo ne ter med njimi narediti red.
A to se je spremenilo, ko so pred štirimi leti dobili izključno pravico organizirati proslave in izbirati ljudi, ki se jim za nazaj prizna zgodovinska vloga pri velikih nacionalnih dogodkih. Začeli so čistiti spiske povabljencev na državne prireditve. Kar nekaj jih poznam, ki so dobili status »napačnega človeka«. A jih ne morem vlačiti po mojih komentarjih. Lahko le Slavka Pregla, ker je pred kakim letom napisal kolumno o tem, kako so ga »pozabili« povabiti na proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Sedanji predsednik Društva slovenskih književnikov, ki takrat sicer to še ni bil, a je napisal na desetine knjig - kar pomeni, da ima na desetine argumentov biti prisoten na Prešernovem dnevu. Torej tudi priznana aktivna vloga v književnosti ni bila dovolj, čeprav je tam vedno množica, za katero človek dvomi, da so v zadnjem desetletju prebrali kakšno knjigo. Napisalo pa jo zanesljivo niso.
Enako se je zgodilo meni. Oblast me sicer ni mogla odpisati, dokler sem bil še visok državni funkcionar. Njihova želja po izključevanju je bila tako vroča, da so za dva tedna prehiteli konec mandata, pa so me že »pozabili« povabiti na isto proslavo kot Pregla. In seveda na vse nadaljnje slovesnosti, za kar se nisem preveč sekiral, saj mi je kar ustrezalo biti na »napačni strani«, pa tudi na take prireditve ne hodim rad, kar sem opisal že na začetku.
A tu ne gre za mene, Pregla ali katerega koli posameznika, ki ga oblast pač ne uvrsti med svoje izbrance. Gre za sistem izključevanja in vključevanja na podlagi politične všečnosti. Tudi ali predvsem simbolnega izključevanja. Oblast posamezniku prizna politične, strokovne, ali funkcionarske zasluge le v primeru, če si njen. Če nisi, nobeno tvoje delo ne šteje: niti množica knjig, ki si jih napisal, niti visoka državna funkcija, ki si jo opravljal. Le če reče oblast, obstajaš. Tudi simbolno.
Pred kratkim smo volivci izvolili drugo politično opcijo, ki se je ponujala pod znamko odgovornosti za spremembe. In kot se kaže, bo edina sprememba, da ne bo nobene spremembe.

Matjaž Hanžek