Biti svoboden ali neodvisen je nekaj čemur se zdi, da so se ljudje že odrekli in odpovedali. O tem niti ne razmišljajo več, za to ni časa, ker je čas vendar denar. Denar se služi in za denar se služi vsakomur; tudi najhujšemu gospodarju, le za to, da se ga potem lahko troši in potroši. Svoboda in neodvisnost nista več vrednoti za katerimi bi ljudje še stremeli in se zanju borili. Vsaj v t.i. zahodni družbi ne. Gre pravzaprav za ugodje, lagodje, poskuse uživanja. Ničemur se niso pripravljeni odreči, ničemur odpovedati, hočejo le še in še več. Ne le, da so se sprijaznili, da imajo gospodarje, ki mislijo za njih in namesto njih, ampak jih to celo odrešuje bremena in odgovornosti za svoje življenje in družbena dogajanja. Tako je lažje in bolje biti prepričan in verjeti, da imamo vpliva, nimamo moči in se z mirno vestjo osredotočamo le na sledenju nasvetov in priporočil, ki nam jih preko medijev servirajo gospodarji. Da živimo zdravo in skrbimo za svoje telo, da zaupamo tistim, ki nam vladajo, ker oni vedo kaj počno in vse počno le v dobro vseh nas. Preveč je vsega, preveč je gorja na svetu, preveč problemov okoli nas in komaj shajamo sami s seboj, zato se raje sprostimo in prepustimo zabavi in ugodju. Nekako smo se odrekli ustvarjanju pogojev in odpovedali možnosti, da odločamo o sebi in o tem v kakšni družbi bomo živeli.

Mediji so tisti, ki dobesedno ustvarjajo javnost. Javnost ustvarjajo in oblikujejo kar po naročilu in za dobro plačilo tudi razne agencije, ki se ukvarjajo z javnomnenjskimi raziskavami. Oni nam povedo, šele to kar naj mi mislimo, v kaj verjamemo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Mi moramo le zaupati, verjeti ter se prepustiti in delovati skladno s tem kar napovedujejo. In glej ga zlomka, največkrat se tako tudi dejansko obnašamo, množična psihologija deluje, ker smo seveda zdresirani in ukročeni potrošniki. Naši vzorci obnašanja so tako zelo predvidljivi in napovedljivi, da se skoraj vedno uresničijo. Pravzaprav pa je že dovolj, če verjamemo, da drugi verjamejo ali bodo verjeli in se zato prilagodimo temu predpostavljenemu skupnemu verjetju. Tako deluje vsa vraževernost in tako deluje vsa ideologija.

Pravzaprav pridemo do spoznanja, da smo ujetniki le toliko, kolikor sami dopustimo in dopuščamo, še več, da se lahko kadarkoli osvobodimo, da lahko vedno izstopimo iz določenih oblastnih razmerij; potrebna je le odločitev in izstop. Ko spremenimo svoj položaj, se tudi položaj tistega, ki nam stoji nasproti, do katerega smo v odnosu in razmerju, do tistega, ki je zastopnik oblasti, more ter mora spremeniti. Vedno imamo možnost, da spreminjamo razmerja; seveda nikoli in nikjer ne moremo popolnoma in povsem izstopiti iz vsakršnega oblastnega razmerja.

Osvoboditve ne smemo razumeti absolutno kot osvoboditev od vseh represivnih mehanizmov, ki nas zatirajo in si delati iluzijo, da bomo lahko poiskali »svojo ali pravo naravo«, te ni in zato je ne gre iskati. Gre za prakticiranje svobode neke družbe, skupine ali posameznikov s tem ko spreminja forme svojega načina življenja in s tem tudi političnega delovanja ter aktivizma. Osvoboditev od določenih oblastnih razmerij, ki delujejo v družbi in znotraj institucij ter odnosov odpira polje za nova oblastna razmerja, ki jih je potrebno nadzirati s prakticiranji svobode.

Oblast je najprej potrebno izvajati nad samim seboj in šele tako se lahko regulira, omejuje in obvladuje oblast nad drugimi. Da se oblasti ne izrablja, vsiljuje volje drugim. Potrebno je vzpostaviti analizo in kritiko oblastnih razmerij, jih razkriti in razkrinkavati. Krepiti odpor in boj ter ustvarjati temelje za drugačno razmišljanje in spremembo prakse.

Skrb zase pomeni poznavanje sebe, je refleksivna praksa ter pomeni opremiti se z določenimi resnicami, glede načel in pravil vedenja. To se kaže v posameznikovi drži. Svoboda ima torej vedno že razsežnost političnega, saj posega in spreminja oblastna razmerja, družbene odnose in jih problamitizira ter postavlja pod vprašaj. Skrb zase implicira posredno odnos in skrb za drugega, spoštovanje do drugih. Pri tem ni dopustna zloraba oblasti, saj jo mora tisti, ki skrbi zase izvajati najprej nad samim seboj, se samoomejevati, šele nato lahko upravlja z oblastjo nad drugimi. Prav nasprotno od tega kar izvaja in česar se poslužuje pastoralna oblast, ki izvajanje moči in oblasti usmeri na, nad in do drugih, ne pozna samorefleksije in samokritike ter se ne samoomejuje. Zato je neomejena, totalitarna in nasilna bolj kot neposredno nasilje samo.

Neizmerna in nenadzorovana oblast nad telesom, boleznijo in bolečino, trpljenjem in življenjem, je tista, ki jo očitamo institucijam t.i. totalnim ustanovam, ki pa so se v zadnjih letih preoblikovale v manjše enote, bivalne skupnosti, stanovanjske skupine. Postale so manjše, lepše, sodobno opremljene, urejene, pisane in prijaznejše, a nič manj represivne. Še vedno odločajo v imenu tistih ali na mesto tistih, ki v njih živijo. Saj se zanje predpostavlja, da niso vedno sposobni presoditi in razsoditi o tem, kar je za njih najbolje, zdravo, ustrezno… Fraza, ki se jo najpogosteje uporablja je, »da ne znajo realno oceniti svojih sposobnosti in zmožnosti«.

Telo je prav v svojem spreminjanju, skozi svojo stalno nestabilnost začasen rezultat oz. učinek nasprotij ali konfliktov sil, ki ga konstituirajo. Boji in konflikti, ki se dogajajo znotraj posameznega telesa so sami po sebi neskončni. Torej se telesa tudi navzven v družbi ne morejo izmakniti principu boja, ki je sama forma življenja. Zato se ne more in ne sme vzpostaviti harmonična družba, ki bi se utemeljevala na tem, da se izniči vsak konflikt, protislovje, različnost. Ideja, da se ohranja pri življenju, s tem da se prepove konflikt je samouničenje, saj temelji na rasistični poziciji izničenja vsega, kar bi lahko potencialno ogrožalo harmonijo in enakost, saj hoče preprečiti drugačnost. Dinamika te logike privede do prav v svoje nasprotje in protislovje, tako nastane fašizem, kot oblika enoumja. Kako to, da vse bolj neposredne povezave politike življenja grozi ustvarjanju smrti?

Prvi, ki se je začel o tem spraševati je Michael Foucault. Michael Foucault, Življenje in prakse svobode, Ljubljana 2007, ZRC SAZU

Elena Pečarič