Po Trenjih 11. dec. »Džamija v Ljubljani z minaretom ali brez«, ko so gledalci pol-pol izglasovali podporo Islamskemu versko-kulturnemu centru, ostajajo udeleženci omizja in gledalci naplahtani od župana Zorana Jankovića, vključno z zastopnikom Islamske skupnosti Mirom Senico. Ali pa so se sami pustili naplahtati. Čeprav je bilo iz uvoda novinarke razvidno, da tudi Islamski center Zagreb ni »kulturni center« temveč je izobraževalni center, z medreso, od leta 2000 uradno priznano versko srednjo šolo (s težnjo po Islamski gimnaziji), ki omogoča vpis tudi na vsak drug visokošolski študij. Seveda s potrebnimi šolskimi prostori, menzo, internatom, telovadnico in igrišči za nogomet, rokomet, košarko in odbojko.

Glasovanje o napačnem vprašanju in napačni namembnosti centra je voditelj oddaje Uroš Slak podprl z moderiranjem levo-desnega sovražnega govora in političnega diskurza. Nikogar pa ni imel v studiu, ki bi znal pojasniti, da je minaret pravica verujočih ne kot analogija križu temveč zvoniku in da je kot 48-metrski simbol nadvlade nad prostorom, tikoma 40-metrskih stolpnic, določen v projektu prof Janeza Koželja. Nihče ni znal pojasniti, da se “izraz sodobne evropske arhitekture” doma v Bosni in v Evropi uveljavlja brez frustracij, v Ljubljani pa se nastopa s stereotipnimi stavbnimi členi namesto v sintezi z matičnimi bošnjaškimi. Ker se bošnjaške džamije, vklopljene v prostor po bizantinsko-turški tradiciji (tudi take »s drvenom munarom«, kakor pravijo minaretu), razvidna pa je tudi mediteranska in avstroogrska tradicija, pa tudi hribovski elementi. Nove džamije pa sploh grade na novo z bogastvom raznoterih streh in minaretov. Pa še, ohranjeni minaret Velike mošeje v Kairouanu, zgrajen prvi po Mohamedu, ki je svetovna kulturna dediščina, ima štirivogelni tloris.

Namesto, da bi Janković sledil Statutu Islamske skupnosti, da slovenski Mešihat bdi nad »verskim izobraževanjem za področje celotne RS«, so v prostorskem aktu zmuzljivo določena »pravila za islamske verske-kulturne centre«, ki, seveda, ne obstojajo, ker ima tudi islamska kultura svoja pota. Beseda »kulturni« je realsocialistična skrivalnica, kajti srednja verska šola (medresa ali islamska gimnazija) je dolgoročno legitimna (Islamski center se gradi na dolgi rok). Janković pa je medreso zatajil, predpisal le prostor za izobraževanje, športno dvorano in internat ter onemogočil športna igrišča na prostem. Ker je določil, da mora biti park zasajen z visoko vegetacijo kot del kulturnega spomenika Železniških delavnic, ne pa za džamijo ali šolo. Z naknadnim amandmajem pa je zatajil še internat in uzakonil stanovanjski blok za navidezne potrebe osebja. In nas pustil v dvomih ali so v resnici hoteli imeti »samostan«, »prehodni dom za tujce« ali »begunski center«, kakor sledi iz uporabljenega šifranta objektov.

Ob tem ni osnovnih pogojev za razpis arhitekturnega natečaja:
Islamska verska skupnost bo morala najprej dokupiti od Energoplana manjkajoče zemljišče za jugovzhodni del objekta in za dovozne komunikacije, kjer se ruši 12 objektov;
Zemljišče, ki se kupuje je deloma izven pravnega prometa, ker je kulturni spomenik;
Predpisana zasnova džamije, ki je noben arhitekturni natečaj ne popravi, je brez vhodnega dvorišča, na smer Meke pravokotna kibla, zid pravokotno na smer Meke z mihrabom in mimbrom je tudi vhodni zid(!?), ali pa se v džamijo pride »okrog zadnjice u varžet«, prostora za molitev na prostem ni, dika, oder z nadstreškom je tik garažne klančine in mesta za odpadke, še zelenica je začasna.

Sprejeti prostorski akt je treba razveljaviti in cel kompleks džamije premakniti tako, da se za džamijo in ne za stolpnice izrabi tudi še neizrabljena MOL-ova parcela cca 5.000 m2, saj ravnokar poteka priprava akta za Energoplan. Dodatna MOL-ova parcela se da v okviru že določene kupnine, z infrastrukturo pa se sorazmerno obremeni oba, ne pa samo Islamsko skupnost.

Miha Jazbinšek