Razsipnost države je stvar okusa. Najprej je razburjalo drago potovanje predsednika republike. Zdaj je postalo znano, da so slovenski veleposlaniki v Madridu, Parizu in Atenah porabili od pol do dvainpolkrat več od tega, kar jim zagotavlja proračun.

Predsednik republike Danilo Türk ni vedel, koliko je stalo potovanje v BiH. To tudi ni njegova naloga. Polet je bil drag. Tako za proračun, kot za predsednikov ugled. Najbrž jih ni veliko, ki se jim 89.000 evrov, od tega jih je urad predsednika plačal 63.643, ne bi zdelo odločno preveč za dvodnevni obisk v Bosni in Hercegovini. Vsekakor je za kratko pot številka zelo razkošna. Čeprav bi se gotovo dalo zapraviti še več. Ampak tudi precej manj. Odvisno od stila in od tega, kaj si država lahko in želi privoščiti. O tem v demokratičnih državah odloča konsenz javnosti.

V Sloveniji za to, da bi javni funkcionarji izkazovali prestiž države z razkošjem, v javnosti vsekakor ni praktično nobene podpore. Predsednik je to pozno zaznal. Povedal je, da ni zadovoljen ne z višino stroškov in ne s tem, kako so nastali. Ampak vse le ni tako enostavno. Menda je bila cena najema letala posledica omejenega časa, ki je bil na voljo za pripravo obiska, varnostnih faktorjev in razmer na trgu. A o tem bo svojo sodbo, upajmo, dalo računsko sodišče. Ne gre pa le za višino stroškov, temveč tudi za to, ali je bilo vse v redu s postopkom izbire letala.

Čeprav to ni tisto, kar je sprožilo val ogorčenja, gre za ključno vprašanje. Če je bil postopek korekten, potem je mogoče samo razpravljati, ali je predsednik republike smotrno porabil sredstva, ki so mu dodeljena v proračunu. Nekoliko drugačna in bolj neprijetna je zapravljivost veleposlanikov. Čeprav je, razumljivo, precej manj odmevna. To, da so prekoračili proračun, je slabo v vsakem primeru. Tudi pojasnilo, da so bila sredstva uporabljena “koristno”, za povečanja prepoznavnosti in promocije Slovenije, je slaba tolažba.

Izgovor je mogoče vedno nategniti in iz sredstev namenjenih udobju diplomatskih ekip narediti nekaj, kar je nujno potrebno za večanje ugleda Slovenije. In konec koncev, čemu proračunski limiti, če se jih praktično ne upošteva in je poraba denarja odvisna predvsem od iznajdljivosti in ambicij vodij diplomatsko konzularnih predstavništev. To je problem, ki ga lahko rešuje nadzor. Hkrati pa gre za sistem, ki se je oblikoval v praksi in ga je mogoče spremeniti samo z novo prakso. Morda lahko predsednikovo potovanje v BiH in zapravljivost veleposlanikov k temu vsaj nekoliko prispevata.

Ljudje so bili zgroženi nad razsipnostjo. Običajnim smrtnikom so zneski, ki lahko poniknejo v diplomatskih krogih, težko razumljivi. V dvomiljonski državi je nepredstavljivo, da cena dvodnevnega potovanja sega v višine, ki spominjajo na vrednosti manjših stanovanj. In vendar se zdi, da je problem bolj zapleten. Nihče si ne želi, da bi njegovo državo predstavljali neugledno. Predsednik z rezidenco, državno letalo in veleposlaniki, ki lahko prirejajo tudi razkošne večerje niso stvari, ki bi bile nesprejemljive a priori. Bolj gre za vprašanje mere.

Koliko ekstravagance si predstavniki ljudstva torej lahko privoščijo? Konec koncev se nikjer ni poznalo, da je, kot so sporočili iz SDS, nekdanji premier Janez Janša v vsem letošnjem letu porabil za letala toliko, kot predsednik republike za polet v Bosno in Hercegovino. A za začetek bi bilo nujno od funkcionarjev in uradnikov vsaj zahtevati, da striktno spoštujejo postopke. Od vlade pa, da jih oblikuje tako, da bo zapravljanje čim manj arbitrarno.

Jani Sever