Svojih srečevanj z različnimi religijami in kulturami se rada spominjam. Verjetno gre za enega izmed temeljnih vzrokov za to, da je moje življenje zanimivo.

Pred več kot dvajsetimi leti sem bila na počitnicah v Dubrovniku. Nisem bila samo turistka na vročem avgustovskem soncu. Z velikim veseljem sem obiskala cerkve vseh religij v tem čudovitem mestu, ki je bil dragulj sožitja v bivši Jugoslaviji. A ko smo se z ladjo vračali mimo Knina, so padli prvi streli. Začetek grozot. Sožitje se je spremenilo v svoje nasprotje. Nasilje. Kar bi moralo veljati za vir miroljubnosti, je povzročilo vojno. Vojno zaradi religij. Predvsem.

Spomnim se potovanja v Egipt. Kairo 2003. Z ruto na glavi sem odšla v muslimansko četrt in po džamijah ter dobesedno »pila« drugačnost. Egipčanska muslimanska četrt je sicer umazana, a varna. Muslimani mi niso želeli nič žalega, saj so čutili, da jim tudi jaz ne želim nič takega in da me ni strah. Z izjemo taksista, ki me je v trenutku zasnubil (ne vem sicer, koliko kamel je pričakoval v zameno). Temu sem res morala pobegniti. Ampak Egipčani so veliki šaljivci in mislim, da je bil take vrste tudi taksist.

Imela sem priložnost, da sem slabi dve leti nazaj tri tedne bivala pri muslimanski družini v Tuzli. Enkratna izkušnja. V nosnicah imam še vedno vonj po njihovi topli hiši v mahali, ki me je sprejela kot veliko materinsko naročje. Spomnim se sezuvanja copat, druženja v velikem krogu družine, pojedin s pitami na vse mogoče načine, rakije, najmanj dvanajstih skodelic turške kahve ob jutrih. Smeha, veliko smeha. Revni so, a niso izgubili nečesa zelo pomembnega – medsebojne ljubezni v popolni preprostosti. Razmišljala sem, kako velika umetniška dela za Evropo bi se lahko rodila iz takega izročila. Neke vrste manihejstvo, ki je rešeno poenostavitev, saj je povezano z otroško naivnostjo. Spomnim se glasu muzeina ob ranem jutru, ki me je prebudil in nato znova zazibal v spanje. Pa plesa na mizi v gostilnici Kazan mahali. Dobrosrčnosti ljudi na tržnici, ki niso znali prenehati z dajanjem. Kupila sem solato, pa sem dobila še eno zraven. Vsej ubogosti Bosne navkljub. Spomnim se slanega jezerca v Tuzli, ki ga je naredil tamkajšnji župan in v Sloveniji zelo znan književnik Jasmin Imamović in na katerega so zelo ponosni, saj jim predstavlja edini vir osvežitve v vročih poletnih dneh, ko ni denarja za luksuzne počitnice ob morju. Nimajo denarja, imajo pa vrednote. Zato se lahko zgodi, da bodo bolje preživeli kot mi. Se bojimo tega? Se bojimo v bistvu sami sebe? Nam beseda vrednota sploh še normalno zveni?

Ob obvezni intelektualni kritični distanci in tehtanju, se mi vseeno zdi, da bo muslimanska religija doživela svojo »drugo renesanso«. Morda bodo imeli evropski muslimani pri tem pomembno vlogo. Predvsem pa je pomembno, da se tudi mi kaj naučimo od njih. Je kakšen drug izhod?

In dalje - imamo pravico, da odrekamo primerne prostore za molitev ljudem, ki so bili najbolj prepričani v Jugoslavijo kot državo skupnega bivanja (pustimo ob strani, da je šlo za utopijo), nato pa pretrpeli najhujše grozote v vojni in kljub vsemu ohranili vero, ki ni militantna? Je možno, da bo prav izkušnja vojnih grozot pripomogla k očiščenju od vsakega nasilja?

Decembra 2006, ko je bila gonja množic proti romski družini Strojan na vrhuncu, sva s prijateljico, igralko Urško Hlebec organizirali novoletni ogled lutkovne predstave Vila Malina za Strojanove punčke v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Svetlana Makarovič je bila vesela, saj je rekla, da je vila Malina Romka. Spominjam se čudovitih Strojanovih punčk, kodrolasih, pametnih in lepo vzgojenih. Težko verjeti? Ampak tako je bilo. Papir, v katerega so bili zaviti bonboni, so pridno metale v koš. Ena izmed deklic je rekla, da govorijo kar tri jezike: romskega, slovenskega in angleškega, ki se ga učijo v šoli. Bile so izjemno vesele ogleda predstave, pa vožnje čez Grad in lučk v prednovoletnem času. Majcena deklica v mojem naročju ni zaprla ust v občudovanju, a bila je čisto tiho, da ne bi motila predstave. Moja hčerka Pia, ki je šla zraven, je bila navdušena. Kasneje nisem razumela, zakaj so jim ob božiču istega lega podrli hiše. Vem pa, da se je pokojni predsednik Drnovšek zaradi tega zelo razburil.

Dobre možnosti, ki so dane ljudem, jih ne delajo slabše.

Praga mi je všeč zaradi svoje judovske četrti. Zanimivo je bilo videti prikaz kulture judovske skupnosti ob hudo bolnem oz. umirajočem človeku. Niso ga zapustili, pač pa so se ves čas izmenjevali ob njegovi postelji. To je lepo sporočilo za naš čas, ki podpira mladost, lepoto, uspešnost, učinkovitost.

Pred kratkim sem bila v Nemčiji. Razumela sem, zakaj se je v tej deželi rodil protestantizem. Srečala sem veliko odkritosrčnih, direktnih ljudi, s smislom za globino in manj za okras ali krinko. Nemčija je tudi to: vznik protestantizma in Kantovega etičnega imperativa.

Kakšen teden nazaj sem odšla v srbsko pravoslavno cerkev v Ljubljani. Spet me je navdušila lepota ikon. Ure in ure bi lahko zrla v njihove skrivnostne oči.

V resnih državah se odvijajo debate ob resnih arhitekturnih problemih, npr. hiša Haas na Dunaju, pa nemški Bundestag… Mislim, da se noben vrhunski arhitekt ne bi spustil na raven debate o višini minareta.

Ideologija je praviloma ločena od umetnosti in umetnost od ideologije. Na enak način, kot država od cerkve. Vendar je dobro, da ima tudi cerkev primerno avtonomijo, kajti sicer se ustvari problem, kjer ga ne bi smelo biti.

Lansko leto mi je mlada muslimanka, gledališka režiserka in profesorica nemščine Selma iz Bosne, ki živi in dela na Dunaju, prva poslala SMS sporočilo: Vesel Božič!

Anja Fabiani