Ob letošnjih volitvah se je zdelo, da so vendarle pokazale nekakšen civilizacijski napredek, saj hrvaško-slovenski spori v kampanji sploh niso igrali nobene vloge. Zdaj so se na sceno vrnili z vso silovitostjo. Kot da bi Slovenija dobila desno vlado.

Običajno leve vlade v mednarodnih odnosih, če so le-ti napeti, pomenijo obdobje detanta. Pravilo ne velja vedno in včasih prav konzervativcem uspejo presenetljiva mehčanja odnosov med sprtimi. Nixon je denimo umaknil ZDA iz Vietnama. Vendar načeloma pričakovanja o tem, da so leve oblasti bolj spravljive, ali če hočete mehke, veljajo. No, v primeru Slovenije se bodo očitno izkazala za napačna. Janševi vladi je Hrvaško kot politično temo uspelo pacificirati. Pahorjava vlada zdaj napoveduje zaostrovanje, kakršnemu še nismo bili priča.

Zgodba je znana in v resnici se je začela že v času, ko se je Janševa vlada poslavljala od oblasti. A Pahor ji je dodal pomembno noto, ki je odnose med sosedama dvignila na novo raven nerazumevanja. Ob tem je precej nenavadno, da v Sloveniji zaplet ni povsem jasno predstavljen. O njem tudi ni kakšne jasne polemike. Namesto tega se krepi nacionalni konsenz o potrebi po nepopustljivosti do Hrvaške. Predsedniku vlade, ki se je v zadnjih tednih zapletel z nepriljubljenimi kadrovskimi potezami, to seveda zelo ustreza.

Ponovimo, kar je znano vsem. Hrvaška ima težave s pristopnimi pogajanji z EU. Kar šest poglavij je, kot pravi Pahor, kontaminiranih z dokumenti, ki bi jih lahko kdo razumel kot prejudiciranje določitve meje med državama. Že Janševa vlada je zaradi tega blokirala nadaljevanje hrvaških pogajanj.  A vendarle je med pristopom bivše in sedanje vlade precejšnja razlika. Prva reakcija na hrvaške dokumente je bila, da se jih enostavno umakne. Sedanja vlada je šla korak naprej. Čeprav že prvotno zaostrovanje francoskemu predsedstvu ni bilo niti najmanj všeč.

Kot pravi predsednik vlade, so pripravili vodotesen predlog pogojev za zaščito slovenskih interesov. Če jih Hrvaška ne bo sprejela, v soboto v pogajanjih ne bo napredovala. In v čem je na novo odkrita vodotesnost? Slovenija ne pričakuje zgolj umika spornih dokumentov, temveč tudi to, da jih Hrvaška ne bi uporabila, če bi o sporu glede meje odločala arbitraža ali mednarodno sodišče. Skratka, ne le da bi jih umaknila v postopkih vstopanja v EU, ampak tudi sicer in za vedno. Gre torej za enostavno izsiljevanje. Slovenija je končno pokazala zobe.

Ne glede na to, da gre za dokumente, ki Slovence nedvomno razburjajo in so morda tendenciozni, je jasno, da Slovenija Hrvaški njihove uporabe v sodnem sporu ali arbitraži ne more preprečiti. Vsaj ne drugače kot z izsiljevanjem. To pa je v Evropi vedno sprejeto z nenaklonjenostjo. Le zakaj bi bilo tokrat drugače? Če tega ne razume Pahor, to dobro ve Janša. Zanimivo pa je, da je njegov odgovor ostal tako rekoč neopažen. Janša je dejal, da misli, da Pahorjeva ne pije vode in tudi ne bo dobila podpore v Evropi. Sam je predlagal precej mehkejši pristop.

Predlog prvaka opozicije je preprost. Slovenija naj Hrvaški dovoli, da odpre pogajalska poglavja, hkrati pa naj se Hrvaška zaveže, da bo do njihovega zaprtja iz njih izločila sporne dokumente. Razlika med Pahorjem in Janšo je očitna. Tudi glede tega, da se Pahor s Sanaderjem ni hotel sestati. A to je ostalo povsem v senci Janševe opazke o slovenskem referendumu o hrvaškem vstopu v EU, do katerega bi, kot pravi, lahko prišlo. Kar je seveda nekakšna samoumevna ugotovitev, ki pa ima iz ust prvaka opozicije posebno težo. In spirala zaostrovanja je dobila še en pospešek.

Mnogi so najbrž navdušeni. Slovenska odločnost v odnosih s Hrvaško je včasih veljala za oksimoron. Razen v izjavah nekdanjega zunanjega ministra, zdaj svetovalca predsednika vlade, ki na Hrvaškem velja za osebo, ki jo radi sovražijo. A tako Drnovšek kot Janša sta njegove “odločnosti” znala brzdati. Zdaj je videti kot da je takšna odločnost kar neposredno prešla na premiera. Se je res lahko veselimo?

Jani Sever