Petek, 05.12.2008

dr. Milan Zver
politolog, podpredsednik SDS

Dr. Balažič je avtor analize, zakaj SDS ne more razpasti. V naslednjih vrsticah bom polemiziral z njo in nanizal nekaj argumentov, zakaj SDS ne sme razpasti. A najprej k besedilu dr. Balažiča, ki je ponovil že večkrat objavljena ‘dejstva’ Spomenke Hribar, Vlada Miheljaka, Borisa Ježa, in še koga, ki predstavljajo ‘fan club’ obsedencev z Janezom Janšo.
Če bi argumenti Balažiča držali, potem bi bil ne le za to, da ta stranka razpade, ampak bi bil prvi za to, da se prepove njeno delovanje, vodstvo pa zapre, saj ogroža demokracijo, ustavo in zakon. Tako naj bi oblast v zadnjih štirih letih penetrirala vse ključne družbene podsisteme, tudi medijskega, čemur se že dalj časa smejejo kravice širom po Sloveniji. SDS naj bi kot oblastna stranka superiorno gospodovala drugim vejam oblasti. Baje tudi sodstvu. Uvajala je ‘partitokracijo, patronažo in sistem plena’. Res grozno. Kritika partitokracije se je pri nas pojavila v zgodnjih 90. letih kot izraz užaljenost radikalne levice in njenih intelektualcev, ki se jim z nestrankarskim pluralizmom ni izšlo. Kljub vsemu se je kmalu uveljavila, pomaga pa vzdrževati nizko politično kulturo, na kateri se ‘futrajo’ politični jastrebi, ki bi najrajši ‘demokracijo’ brez političnih strank. Trditev o plenilstvu ostane tako kot ostale oznake, brez utemeljitev.

A najbolj žaljiva za člane in privržence je tisti del analize, ki govori o nravi SDS kot stranke ‘ljudi posebnega kova’. Torej ne gre za običajne ljudi. Kot bi prepisoval glavne lastnosti koncepta avtoritarne osebnosti, s katero so ‘frankfurtovci’ utemeljevali pojav nacizma v Nemčiji – glavno sporočilo avtorja je kajpak ravno ta paralela med nacizmom in SDS – to je delitev na ‘naše’ in ‘vaše’, ne-obstoj razlik med ’svojimi’, prepoved frakcij v stranki in ponos na veličino vodje, kateri avtoriteti so absolutno pokorni. Ti, ljudje posebnega kova, so ljudje s ’sadomazohističnimi biciklističnimi značaji’, s ‘paranoidnimi oblikami zavesti’, ki tvorijo fronte in zarote itd.

Dobri in zli

Stavim, da tako nizkotnega besedišča ne slišimo ne za šankom, ne v najbolj vročih spopadih v parlamentu. To, da žalijo in medijsko ‘morijo’ Janeza Janšo smo vajeni. Hvala Bogu je po vsakem ‘umoru’ še bolj živ. ‘Morili’ so ga kot političnega disidenta in zapornika, ministra, predsednika stranke in celo kot premiera. Tudi ko je predsedoval EU, predstavljal našo državo v evropskem kontekstu, mu z nizkimi udarci niso prizanesli. Pač razumem, ker poznam porazdelitev kapitalske, politične in medijske moči in zelo dobro poznam (politično) kulturo akterjev. Toda, pozor (!), da se tako tretira tudi volilce (okoli 310.000), odrasle in zrele osebe, ki so si ustvarili svoje politično prepričanje in odšli na volišča, ta je pa huda. Ali ne gre tu že za sovražen in nestrpen govor, na kar sicer opozarjajo predvsem tisti, ki ga najraje sami uporabljajo? Balažic se je kot razsodnik, kdo je pravi in kdo ne, kdo dober in kdo ne, sam ujel v past koncepta ‘represivne tolerance’ (Marcuse), ki, nekoliko poenostavljeno pravi: strpnost že, toda samo za naše (!) Ponižal je dobršen del volilnega telesa. Volilcev pa ne moremo tako označevati, so lahko le bolj ali manj politično olikani in omikani, tako ali drugače politično ali vrednotno usmerjeni. Ne moremo pa reči, da naši so dobri, drugi pa slabi. Sam sem večkrat dejal tudi našim privržencem, da so v drugih strankah dobri ljudje, tako kot so tudi pri nas slabi. In seveda obratno.

V nečem pa ima dr. Balažič prav. SDS ne bo šla po poti razpadanja LDS. Pa ne zaradi tega, ker naj bi bila oligarhična, centralizirana, komandna, sovražna, cinična, stereotipna, ampak ravno zato, ker SDS ni taka in ker ima še neko dodano vrednost.

SDS je nastajala organsko, postopno, v okoliščinah, ki ji niso nudile veliko virov moči. Zato so se ji v glavnem pridruževali ljudje, ki niso imeli interesov uloviti plen, moč ali ugleden položaj. Pridružili so se zaradi nečesa, kar se ne da izmeriti z denarjem, s položaji. SDS si je zaradi tega, ker temelji na vrednotah, pridobila veliko moralno moč, ki ni odvisna od kapitala in medijskih manipulacij. Vodila jih je skupna želja, da bi iz Slovenije napravili boljšo skupnost kot so jo delali postdemosovski politični in gospodarski tajkuni. Visoke etične principe je v slovensko politiko prinesel dr. Jože Pučnik in prav njegova zapuščina nas navdaja z dodatno voljo za ‘delati politiko’. Verjetno v nobeni stranki ni tako močno razvit občutek delati za skupno dobro, kar je pristni smisel politike. Torej dajati, se včasih razdajati, ne pa deliti plena (Balažič), je bil princip v mandatu 2004-2008, po katerem se bo še marsikomu kolcalo. Zato menim, da smo SDS predvsem stranka vrednot, čeprav se to po svoje sliši kot izpeta lajna. Tudi sicer je znano, da je moderna politika vse bolj podvržena duhovni dimenziji. Ravno v tem vidim temeljno razliko z (nekdanjo) LDS, ki je bila predvsem stranka ‘materialističnih’ interesov. Torej, na teh različnih izhodiščih sta zrasli dve, do nedavnega največji stranki. Ena od njiju je ostala velika, ker jo veže veliko močnejša vez, kot goli interes nekaj (do)biti.

Interna demokracija

Nekoč sem že zapisal, da je SDS izmed vseh največ časa in energije namenila notranjim razpravam o ključnih političnih in družbenih vprašanjih. V dokaj razvejani, raznovrstni strukturi so se soočala tudi nasprotujoča se mnenja. Nemalokrat smo dodobra kresali mnenja, se kregali, včasih je bil tudi kakšen spor med nami. A ključne strateške odločitve za SDS so dolgo zorele, bile plod dolgih, nekatere večmesečnih ali celo večletnih razprav, kot npr. članstvo v EPP in EDU, sprememba imena, simboli, statutarne in programske spremembe. In ko so dozorele, ko smo se domenili, je stvar stala. Zato po medijih nismo prali morebitnega umazanega perila, kljub temu, da so se perice kar naprej ponujale. Zavedali smo se, da je ohranitev (notranje) enotnosti ključna za (zunanjo) konkurenčnost stranke. Spomnim se, kako so mediji včasih spodbujali frakcijske spopade v SKD, NSi in v SLS, in jih pri tem prepričevali, da je to znak demokratičnosti. Problem je bil, da so jim tudi najvidnejši predstavniki teh strank enostavno verjeli. Posledice poznamo. Resnica pa je seveda obratna. Nesposobnost ustvariti konsenz (enotno stališče) v stranki ne pripelje le do razkroja stranke, ampak lahko vodi do razpada demokratičnega sistema širše. Demokracija potrebuje zaupanja vredne in učinkovite akterje, močne in resne stranke, kot kažejo vzorci iz stabilnih demokracij. Volilec namreč daje svoj glas zdravi organizaciji, ki izžareva dovolj volje, sposobnosti in moči, da uresniči svoj program in cilje, ne pa taki, za katero se ne ve, kdo pije ko plača. SDS je vselej pazila na to podobo, a sistem notranjega demokratičnega odločanja (interna demokracija) je bila pripeljana do te ravni kot v nobeni stranki. V Sloveniji manjka temeljita, primerjalna analiza interne demokracije v strankah in zelo verjetno bi prišli do spoznanja, da je bila LDS, sodeč po naravi in tehnologiji sprejemanja svojih odločitev, najmanj demokratična stranka. Odločali so kapitalski lobiji zunaj nje, njen generalni sekretar ali pa predsednik sam. Kljub temu, da so imeli malo članstvo, se jim ni zdelo vredno vlagati v oblikovanje notranje strankarske javnosti, ki je temelj (notranje) strankarske demokracije.

Prav tako ni znak notranje strankarske demokracije, da vsak član vodstva, ali npr. poslanec dela po svoje, v skladu z lastnimi mnenji in interesi. In tako tudi potem glasuje. Potem strank res ne potrebujemo. Politične stranke so okvir, v katerega posamezniki združijo svoja sorodna politična prepričanja. In potem delujejo v skladu s programom in cilji, ki pa jih ne morejo doseči, če niso enotni. V stabilnih zahodnih demokracijah enotnost in strankarsko disciplino razumejo kot znak visoke politične kulture. Redko se zgodi, da kdo glasuje drugače, kot se zmenijo v tem ‘podjetju’, v imenu katerega so bili izvoljeni.

SD in SDS

Zagovorniki politične mavrice vseskozi zatrjujejo, da je rezultat SD napihnjen. Prav tako SDS. Slednji direktno očitajo, da uspeva na račun drugih desno-sredinskih strank. Kakorkoli že, četudi sprejmemo trditev, da sta obe dobili nekaj dodatka zaradi t. i. taktičnega glasovanja znotraj političnih blokov, to razmer ne spremeni. Sta pač najbolj konkurenčni. Toda ključno vprašanje je, ali bodo glavni akterji, zlasti Pahor in Janša, izpolnila zaupanje volilcev. Za slednjega se ne bojim, pri prvem pa menim, da bo podlegel premočni mreži ’starih’, ki biva na levem ekstremu njegovega bloka (Janković, Kučan), ki gleda na politiko z vidika razrednega boja in izključevanja. Nekaj tega se je Pahor že nalezel. A Pahorjev problem je tudi v tem, ker mu je taista mreža pomagala zmagati, sedaj pa pošilja račune.

Slovenski politični prostor bi se torej moral konsolidirati po vzorcu EU. Spomladi 2004 sem napovedal, da bo SD zamenjala LDS kot vodilna stranka levice. To se je kmalu zgodilo. Kljub temu se vselej znova postavlja vprašanje, kaj je naravni tok dogodkov? Meni se zdi, kadar govorimo o razvoju demokratičnega političnega prostora, da bi se danes obe prevladujoči politični opciji morali približevati v mnogih pomenih, se gnesti okoli sredine, njuni programi se vse manj izključevati. Odnosi med voditelji postati vse bolj dostojanstveni. In pošteno tekmovati za primat na volitvah, brez umetnih posegov, brez afer a la Patria, ki je prekinila naravni tok stvari in ponovno vzpostavila spopade, delitve in izključevanja. Zato v Sloveniji stabilnost demokracije ni dejstvo samo po sebi. Poskusi prevzema vlade s strani old boys mreže se bodo nadaljevali, prav tako neomajni poskusi odstranitve Janeza Janše. Za kaj takega cena za nekatere ni nikoli previsoka! Zato v bran demokracije SDS ne sme razpasti.