Ali Pahor ve, kaj dela? Gotovo je prepričan, da to zelo dobro ve. Konec koncev ga je njegova politična strategija pripeljala na mesto predsednika vlade. Strategija nekonfliktnosti, katere jedro na začetku mandata predstavljajo kadrovska vprašanja.Slika zadnjih kadrovskih potez vlade je zmedena. Najodmevnejši primer je seveda imenovanje letečega ambasadorja Dimitrija Rupla v kabinet predsednika vlade. Ker je izbral Rupla, je izgubil državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje Slavka Zihrla. Nič tragičnega. Tako ali tako gre za člana LDS, ki je pač reagiral zelo čustveno. Bodo že našli nadomestilo. V LDS namreč. Ali pa se bo povečala kadrovska kvota SD. Zakaj pa ne. Itak se razburja samo Ziherl. Golobič, Kresalova in Erjavec so bili zadržani. In so še vedno. Čas tik po prevzemu oblasti res ni primeren za razpadanje koalicije.Vendar je imenovanje Rupla kljub temu pomemben znak. Prav tako kot se bo za pomembnega izkazal tudi Ziherlov odstop. Gre namreč za poteze, ki so v javnosti enostavno zelo odmevne, ker imajo simbolni pomen. Ziherlov odstop bo sicer najbrž relativno kmalu pozabljen. Zato pa bo Ruplov ostal, saj je gotovo naivno pričakovati, da bo Dimitrij Rupel prvič v svojem življenju štiri leta ostal popolnoma v senci. Da bo njegovo imenovanje dolgo ostalo politična tema dokazuje tudi nenavaden podatek, da Facebook skupina Skupaj proti Dimitriju Ruplu šteje že 8,000 članov. 1600 novih se ji je pridružilo včeraj.Tega, za kako zelo nepriljubljeno potezo se je odločil Pahor, se bodo vedno bolj zavedali tudi koalicijski partnerji in seveda tudi članstvo SD. Hkrati pa imenovanje Dimitrija Rupla v svoj kabinet vladi seveda ni prineslo miru pred opozicijo. Če predsednik vlade misli, da bo SDS zaradi Rupla lažje in mirneje sprejemala druge kadrovske odločitve nove vlade, se je krepko uštel. Rupel mu pri mehčanju njihovih reakcij ni prav nič pomagal. Malce so že pohvalili Pahorjevo odločitev, če ne zaradi drugega, zato da so ponagajali vladni koaliciji. Vendar ne preveč, saj sami dobro vedo, kako visoko kotirajo Ruplove delnice.V SDS je zadržano pozdravil imenovanje posebnega odposlanca, potem so o tej temi enostavno obmolknili. Le kaj bi lahko storili drugega? Nič, obešanje Ruplovega primera na veliki zvon jim nikakor ne koristi. Prenovljeni Zbor za republiko je bil še ostrejši. Nekdanji predsedujoči Peter Jambrek zadeve sploh ni hotel komentirati. Novi prvi mož Zbora, nekdanji minister za upravo, Gregor Virant pa je bil do izbire celo bolj oster od članov vladne koalicije. Ob tem je ponovno ponovil obtožbo, da je Rupel s tem, da se je sam hotel imenovati za veleposlanika na Dunaju izsiljeval nekdanjega premiera Janeza Janšo.Potem so prišle na vrsto prve kadrovske odločitve nove vlade, na katere je SDS reagirala s sporočilom o tem, kako je Pahor prelomil obljubo. SDS je predsednika vlade spomnila, da je 18. novembra 2008 zatrdil, da bo nova vlada zamenjala le državne sekretarje, kadrovska metla pa se bo ustavila na ravni direktorjev direktoratov. Potem je sledil opomin. Vlada je brez pisne obrazložitve in utemeljenih razlogov, zamenjala direktorja Urada vlade za komuniciranje Anžeta Logarja. In še opomba. Vlada Janeza Janše leta 2004 takratnega direktorja Urada vlade za komuniciranje ni zamenjala. Vse to so dejstva.Rupel torej ni niti malo pomagal. Celo pri tako neproblematični kadrovski menjavi kot je imenovanje novega direktorja Urada vlade za komuniciranje, SDS ni molčal. Kaj bo šele sledilo?Vlada bo namreč kmalu posegla v nadzorne svete. Moralo bi se zgoditi že včeraj, pa se ni. In to je tisto, kar je najbolj pomenljivo. Ne zaradi strahov pred reakcijami opozicije. Do težav je prišlo na relacijah znotraj koalicije. Za katere se zdi, da se bodo v prihodnje še stopnjevale. Strategija nekonfliktnosti, za katero stojijo jasni politični interesi prevlade je lahko učinkovita na poti na oblast. Vladanje zahteva odločitve, ki te interese definirajo.Jani Sever