S prisego nove slovenske vlade smo dobili pet ministric. Največ doslej. To je prelomnica v zgodovini mlade slovenske politike. Pa ne samo politike. Politika je zgolj najbolj izpostavljen del družbenega življenja, ki simbolizira splošni razvoj. Obenem se predstavlja kot pomemben faktor identifikacije posameznikov in posameznic – zato velja načelo, naj bodo politiki ljudstvu za zgled. Kakršnakoli načela oz. ideologijo pač zastopajo. V mislih imamo – zgled za oblikovanje etike, nad katero nima ekskluzivne pravice le ena družbena ali religijska elita.

Pravzaprav bi morale biti Slovenke v tem trenutku hvaležne vsem pogumnim posameznicam, ki so z odločnostjo in karizmatičnostjo prevzele vodstvene položaje. Veliko so naredile za to, da se spremeni še vedno tradicionalna – v slabem smislu - podoba ženske v slovenski družbi. Govori se namreč o tem, da so ženske emancipirane. A ta emancipacija sega zgolj do osemurnega delavnika. Z moškimi, skratka, delijo pravico do zaposlitve. V resnici pa kot sive miške hodijo v službo in samo to. Ne uspejo biti kreativne, se samouresničiti, biti vrhunske – bojda tega niti nočejo. Kako bi sploh želele, revice, ko pa upehane do onemoglosti v stari socialistični maniri prihitijo domov ob petih popoldne in jih čaka nov (neplačan) »šiht«. Kuhanje kosila, pospravljanje, ukvarjanje z otroci. Praviloma. Perverzija dosedanje emancipacije namreč tiči v tem, da so v veliki večini primerov, vsej modernosti navkljub, moško-ženske vloge še vedno konzervativno razporejene. S tem pa seveda ženska opravlja dvojno delo, nič drugega. To je velika krivica sodobne družbe. Opravičujem se vsem tistim moškim, ki mislijo in predvsem delajo drugače. Pa tudi ženskam, ki jih to niti najmanj ne moti.

A v nasprotnih primerih gre za poniževanje ženske kot celovitega, sposobnega bitja. Nič čudnega ni torej, da so postajali vici o blondinkah obrnjeni – ženske se morajo barvati na blond, da prekrivajo svojo inteligenco. Podobno kot prekrivanje obraza z burko. Nič čudnega ni, da jih razni »kvazi-mačoti« še vedno trdovratno opozarjajo, da so vredne le toliko kot njihova mladost in lepota, kar je v vsakem trenutku možno nadomestiti z lepšim, mlajšim objektom. Samo za moške naj bi veljala ta logika. Vulgarnost v vsakem smislu, ne zgolj verbalna, pa je tipičen zunanji znak grobe moške dominantnosti. Na področju avantgardne ženske vloge sta veliko naredili Madonna in Demi Moore. Dokazujeta, da imajo tudi ženske estetski okus in si z enako pravico lahko izberejo mladega in lepega fanta. Z enako pravico, kot mlada in lepa ženska v starajočem moškem vidi srce in dušo, ne pa lupine.

V politiki pa niti ni več Skandinavija tista, ki prednjači po ženskah na vrhu. Zapatero v klasično katoliški Španiji je »ustoličil« zelo veliko število pripadnic nežnejšega spola. Zanimivo je bilo videti ministrico za obrambo Charme Chacon, kako je v visoki nosečnosti salutirala španskim pripadnikom mednarodnih mirovnih sil v Afganistanu. Da o Angeli Merkel v Nemčiji niti ne izgubljamo besed. Njo imajo, zaradi njenih sposobnosti, prijaznega pristopa in smisla za ekologijo, radi celo politični nasprotniki.

Slišala sem za anekdoto. Nekoč je neki direktor ženski, ki se je potegovala za službo, rekel, naj si raje poišče bogatega moža. Odvrnila je, da se ne bi nikoli poročila zaradi bogastva, pa tudi ne zaradi ljubezni. To je, po njenem mnenju, preveč kičasto. Če bi s poroko komu pomagala, npr. do državljanstva, to še. Ali pa, kot je storil Jeff Koons, ko se je poročil s Cicciolino – s tem dejanjem je deklarativno prepletel svojo umetnost in življenje. Poroka je bila eksistencialni del njegovega ustvarjanja. Gospodična je gospodu torej odvrnila, da je poroka, po njenih pojmih, stvar načel. Pa jo je obtožil, da ji je zrasla brada!

V vsakdanjem življenju poniževanje ženske ni tako nedolžno, kot se zdi na prvi pogled. Zahrbtno je zato, ker gre za »normalen« vzorec, ki se je globoko zadrl v družbene podsisteme ter samopodobo in samozavest žensk.

Zakaj je stanje tako žalostno? Zakaj se moški (še vedno) bojijo enakopravne vloge žensk v resničnem smislu? Ne kot zgaranih dekel, pač pa kot spoštovanja vrednih sopotnic in samostojno mislečih ter delujočih bitij. Posameznice s svojo izbiro lahko vplivajo – ne na revolucijo v družbi, pač pa na premike v mentaliteti (beri npr. Naomi Wolf in njen The Beauty Myth) Seveda so ženske drugačne od moških. Drugačnost spolov je lahko prednost. Zlasti intuicija in t.i. šesti čut. Nerazumljivo? Opozorimo - gnusno zažiganje čarovnic na grmadi je temeljilo prav na radikaliziranju drugačnosti.

V podalpski deželici bi bila prav zanimiva kakšna predsednica vlade ali direktorica ali znanstvenica, ki bi imela za spremljevalca dvajset let mlajšega, prikupnega Uroša. To je več kot zgolj smisel za zdrav humor.

Anja Fabiani