Pahor ima osebnega odposlanca Rupla. Le kakšni so razlogi za to nenavadno odločitev? Ali je res sploh nenavadna? In kaj napoveduje? Odzivi so pričakovani. Na levi zmeda. Na desni zadovoljstvo. Med ljudstvom slaba volja.

Pahor je pred časom dejal, da bo kot premier sprejemal tudi nevšečne odločitve. Imenovanje Dimitrija Rupla za osebnega odposlanca predsednika vlade za zunanje zadeve je nedvomno takšna poteza. Javnost o Dimitriju Ruplu nima pretirano dobrega mnenja. Nedavno sem bil priča pogovoru, na katerem je nekdo v šali dejal, da bi, če bi o tem, da se Ruplu prepove delovati v slovenski diplomaciji razpisali referendum, za takšno idejo najbrž glasovalo več kot sedemdeset odstotkov, pa še udeležba bi bila najbrž kar visoka. Pahor tega ljudskega sentimenta ni upošteval.

Po tem, ko je predsednik republike poskrbel za olajšanje, ker Rupla ni imenoval za veleposlanika, je predsednik vlade Rupla spet vrnil v visoke diplomatske kroge. Kot da bi hotel nagajati predsedniku. Rupel ima sedaj namreč precej višjo funkcijo kot bi jo imel, če bi odšel na Dunaj. Vsaj formalno bo njegov vpliv na zunanjo politiko precej večji. Vprašanje je seveda, ali bo takšen tudi v realnosti. Pahorjevo potezo je namreč mogoče razumeti tudi le kot golo gesto. Pomen oziroma težo svetovalca pač določa tisti, ki mu svetovalec svetuje. Vprašanje je, ali ga za nasvete sploh vpraša in ali jih potem tudi upošteva.

Povsem mogoče je torej, da Rupel pravzaprav ni dosegel veliko in da bo njegova vloga v slovenski zunanji politiki, kljub sorazmerno pomembni funkciji, marginalna. A tudi če je Pahorja pri njegovi odločitvi vodil tovrsten razmislek, je odločitev precej neprijetna. Pahor si je z njo vsekakor kupil mir pred opozicijo, ki bi bil, po imenovanju novih veleposlanikov, resno ogrožen. A, če je to edini razlog za imenovanje, zanj ne bi bilo treba trošiti proračunskega denarja. Ustvarjanje apanaž zaradi političnih interesov sicer ni nič novega. Janša je denimo v svojem kabinetu preživljal nekdanjega predsednika Desusa.

A Rous je bil tako zelo neopazen, da se ga skorajda nihče ne spomni, čeprav zaradi tega ni bil nič cenejši. Rupel, seveda ni Rous. In tudi če ga Pahor ne bo prav veliko spraševal ali upošteval, je nemogoče pričakovati, da bo dolgoletni slovenski zunanji minister molčal. Molk ali taktnost pač nista odliki Dimitrija Rupla. Nasprotno, predsednik vlade lahko ob vprašanjih, na katera bodo pogledi znotraj diplomatskega kroga različni, pričakuje javno polemiko s svojim posebnim odposlancem. Tega si seveda ne more želeti prav noben predsednik vlade. Tudi Pahor ne.

Tako na desni kot na levi Pahorjevo odločitev tako rekoč enoglasno interpretirajo kot konfrontacijo s predsednikom države in kot poskus utrjevanja svoje odprte kadrovske politike. Poudarki so sicer nekoliko različni, vendar osnovna poanta ostaja enaka. Gre pravzaprav samo za nadaljevanje Pahorjeve konsistentno sredinske politike, ki ji lahko sledimo od časov, ko je predsedoval državnemu zboru. Tudi takrat je bila z njegovim vodenjem parlamenta precej bolj zadovoljna desna opozicija kot leva vlada. Kar je bil ultimativni dokaz Pahorjeve nevtralnosti. Je torej lahko enako ravnanje uspešno tudi danes?

Razlike so precejšnje. Predsednik državnega zbora je samo prvi med enakimi. In nevtralnost je ena od zanj najbolj zaželenih kreposti. Predsednik vlade je tisti, ki vodi izvršno oblast in od njega nevtralnosti nihče ne pričakuje. Pa tudi vsebinske razlike so precejšnje. Pahorjevo pozabljivost glede izbrisanih je v državnem zboru in v javnosti takrat pozdravljala večina. Imenovanje Rupla v svoj kabinet danes pozdravlja samo del opozicije. Še najbolj pa je šokirana prav njegova lastna stranka. Zato se zdi, da je še najbolj točen Jelinčičev kratki komentar, ki pravi, da se je Pahor s svojo odločitvijo ustrelil v koleno.

A to se bo šele pokazalo. Zaenkrat se Pahorju ni treba bati ničesar. Brez njega levica ne bi imela vlade in tega se vsi zelo dobro zavedajo. Tudi on sam. Kljub temu bi ga morda veljalo spomniti, da mu je dve največji politični napaki, ki si jih je tako zelo želel storiti, preprečila prav njegova stranka. SD ga je ustavila, ko je hotel vstopiti v Janševo vlado in ko je hotel kandidirati za predsednika republike. Če bi takrat poslušal samega sebe ali Dimitrija Rupla, danes ne bi bil tam, kjer je.

Jani Sever