Predsednik republike Danilo Türk se je prvič odpravil na uradni obisk na sosednjo Hrvaško. Z njim je na svojo prvo pot v tujino odšel novi zunanji minister Samuel Žbogar. Premiki v slovenski zunanji politiki so že tu.

V Zagrebu bo slovenskega predsednika republike seveda sprejel hrvaški predsednik, srečal pa se bo tudi s premierom Ivom Sanaderjem, predsednikom hrvaškega sabora Lukom Bebićem in predstavniki slovenske manjšine na Hrvaškem. Gre torej za precej velikopotezen obisk, ki mu prisotnost zunanjega ministra daje posebno težo. Posebej, ker so na Hrvaškem že ocenili, da je dobro, da v Sloveniji tega mesta ne zaseda več Dimitrij Rupel, ki so ga doživljali kot nekoga, ki stopnjuje napetosti med državama.

Napetosti med državama je tudi brez spodbujanja vsekakor dovolj. O tem, kakšni so odnosi, konec koncev priča to, da se bo uradni obisk predsednika Türka v Zagrebu zgodil po približno letu dni odkar je prevzel svojo funkcijo. Dogovarjanja so trajala dolgo in potem se je slučajno zgodilo, da slovenski predsednik na Hrvaško odhaja tik za tem, ko se je odločil, da Rupla ne bo imenoval za slovenskega veleposlanika na Dunaju. A to je le tema za medije, ki na Hrvaškem odnosom s Slovenijo itak ne namenjajo pretirane pozornosti.

Precej bolj pomembno in ne naključno sporočilo obiska je, ne le, da ima Slovenija novega zunanjega ministra, ampak, da ta prihaja na obisk skupaj s predsednikom republike. Če se je včasih govorilo, da slovenska diplomacija ne premore dovolj enotnosti, bi težko našli gesto, ki bi enotnost politike lahko bolj potrjevala. Toliko bolj, ker se je zgodila takoj po imenovanju nove vlade. Novost je pomenljiva, nenazadnje si je težko predstavljati, da bi na obisk s Türkom, če bi do njega prišlo pred nekaj meseci, odpotoval Dimitrij Rupel.

Gesta sama po sebi ne prinaša veliko in tudi ni mogoče napovedovati, da bi lahko zaradi obiska prišlo do kakršnih koli sprememb v slovenski zunanji politiki. Vprašanja in nerešeni problemi slej ko prej ostajajo isti in težko je pričakovati, da bi se lahko kmalu karkoli spremenilo. Čeprav je res, da se zdi, kot da je francoska pobuda prvič vsaj nakazala realno možnost kompromisa, glede tega, da pristopna pogajanja EU s Hrvaško ne bi prejudicirala slovensko hrvaške meje. Kar bi vsekakor bil pomemben korak k sproščanju napetosti.

Od obiska vseeno ne moremo pričakovati prav nič spektakularnega. Čeprav je za slovensko zunanjo politiko dobro že to, da bo, kot kaže, začela govoriti en jezik. Seveda bi bilo dobrodošlo tudi, da tega ne bi spreminjala preveč pogosto. Ob tem so vprašanja, kdo bo vodil slovensko diplomacijo sicer pomembna, a nikakor ne usodna. Odgovor na to vprašanje se tako ali tako ponuja sam po sebi. Nastajala bo v trikotniku, predsednik republike, predsednik vlade, zunanji minister. Seveda je tu še državni zbor z opozicijo.

Kdo bo imel v trikotniku glavno besedo, je pravzaprav manj pomembno. Velike zunanje politične ambicije imata tako predsednik vlade kot predsednik republike. Svoje pa bo gotovo izoblikoval tudi zunanji minister. A zaenkrat je videti, kot da prvenstvo pravzaprav pripada predsedniku republike. To pa predstavlja novost. Tako Milan Kučan kot Janez Drnovšek sta bila na zunanje političnem področju zelo dejavna. Vendar jima je nasproti stala vlada, ki je njune ambicije izdatno omejevala. Videti je, kot da se to spreminja.

Ob odločnih potezah predsednika republike, ki mu aktivna politična drža ni tuja, ter vladi, ki je z njim politično kompatibilna, se zdi, da predsedniška funkcija v Sloveniji še nikoli ni bila tako močna.

Jani Sever