Kako ljudje živimo drug z drugim? Najbolj očitno je to pri povsem vsakdanjih opravilih. Karakter se najbolj razgalja na cesti. V Sloveniji podoba tega nacionalnega karakterja ni prav posebno prijetna. In tudi od ceste do vlade ni daleč.

Vsakdanje podobe pričajo o nacionalnem karakterju, ki ne pozna solidarnosti. Še več, pričajo o totalni brezbrižnosti in katastrofalnem egoizmu. Zato da bi razumeli, se ni potrebno spomniti vseh mrtvih, ki jih je ogromno in ki skoraj nikoli ne umrejo sami, ampak s seboj pod zemljo pogosto vzamejo povsem nedolžne. Dovolj je pogled na običajno dogajanje. Na male stvari, ki o kulturi naroda, ki je menda preživel zaradi kulture in ki je tako zelo ponosen na to, da slavi pesnike in ne vojskovodij, povedo mnogo, če že ne največ.

Nekaj povsem obrobnih in vsakdanjih primerov, ki so se mi pripetili v zadnjih nekaj dneh je slikovitih. Včeraj je padal sneg. Tak bolj moker. Na cestah mesta je bila plundra. Ljudje so hodili z dežniki in pazili, da ne bi ves čas brodili po vodenem snegu. Na pločniku je stala mati z dvema manj kot deset let starima otrokoma. Hoteli so prečkati cesto. Avtomobili so mirno vozili mimo. Tudi po tem, ko je družinica stopila na cesto, je trajalo kar nekaj časa, da je nekdo vendarle ustavil. Nekdo pred njim je mirno zapeljal le nekaj centimetrov mimo otrok.

Pred trgovskimi centri je tudi v Sloveniji kar precej parkirišč rezerviranih za hendikepirane. In v Sloveniji je hendikepiranih očitno zelo veliko, kajti ta parkirišča so večinoma zasedena. No, ko človek potem gleda voznike, kako izstopajo ali vstopajo v avtomobile, ki stojijo na velikem znaku z invalidskim vozičkom, je velika večina videti povsem zdravih. Še šepa redko kdo. Ko sem neko mlado dekle, ki je vehementno parkiralo na takšnem prostoru vprašal, ali je z njo kaj narobe, se mi je samo nekoliko nerodno zasmejala in rekla: “Saj je prosto.”

In sem šel naprej, gotovo si je mislila, da sem težak, bebec ali kaj podobnega. In meni je bilo malce nerodno. Le zakaj nisem bil tiho. Potem pa mi je bilo zadnjič, ko sem obiskal Ikeo v Celovcu zares nerodno. Čeprav najbrž povsem neupravičeno. Kaj pa imam s tem, da se nek moj sodržavljan vede tako neverjetno brezbrižno. On je on in jaz sem jaz. To, da je lahko ravnanje, ki se zdi v Ljubljani običajno, četudi morda nekaterim ni všeč, v Celovcu videti kot da je prišlo z nekega drugega planeta, pa se me pravzaprav tudi ne tiče.

Torej, v Ikei imajo kar nekaj takšnih širših parkirnih prostorov, ki so rezervirani za invalide, pa tudi za družine z majhnimi otroki. Da se lažje spravijo iz avta z vozički in ostalo kramo. Prijazno. In ti prostori so kar zasedeni. V nekem trenutku so bili očitno zasedeni vsi. Tako se je našel mojster, ki je v tem, da je med avtomobili na teh posebnih parkirnih mestih precej prostora videl svojo nišo. In je svoj avto enostavno zapeljal med dva, ki sta bila tam parkirana. Je ravno šlo. Potem se je s težavo spravil iz avta, ampak je šlo.

Nisem si mogel kaj, da ne bi pogledal registrske tablice. Bila je ljubljanska. Avto seveda ni imel nalepke, ki bi pričala, da je voznik invalid in v njem tudi ni bilo otroškega sedeža. Ampak človek je našel svoje mesto. Na to, da je sosedoma resno otežil dostop, ni niti pomislil. Gotovo je bil zadovoljen sam s sabo, ker se je tako dobro znašel. In gotovo se tudi drugače dobro znajde. Sposoben mož. Zgled, ki vleče. Konec koncev je popolno brezbrižnost, ki je v naših krajih tako domača, samo dvignil na nov, zavidljiv nivo.

In kaj ima z vsem tem opraviti vlada? Nič. Samo spomnil sem se na vse to, ko sem gledal kako je potekala predaja poslov med nekdanjim kulturnim ministrom in njegovo naslednico. Nočem reči, da kdo od njiju parkira na mestih za invalide. Najbrž je asociacija zgrešena. Ampak tako je pri asociacijah, včasih ne veš od kod pridejo. Kakorkoli, na slovenskem kulturnem ministrstvu je bilo včeraj veliko bevskanja. Odhajajoči minister pa ni zmogel niti rokovanja. Ne, ni bilo na parkirišču. Bilo je na kulturnem ministrstvu.

Jani Sever