O ambasadorjih slovenske države je bilo zapisanega veliko kritičnega. Očitalo se jim je neprofesionalnost, nedelo in potratnost. Običajno se govori o boleznih mlade demokracije. Predsedniška zavrnitev nekaterih kandidatov in primer veleposlanice v Sarajevu nakazujejo spremembe.

Imeli smo profesorje, ki so med opravljanjem diplomatske službi prevajali monumentalna dela svetovne literature in skrbeli za dvig predvsem svoje kulture. Imeli smo zagnane politične ambasadorje, ki so najprej poročali svojim predsednikom strank in tudi najbolj upoštevali njihova navodila. In seveda, imeli smo zastopnike Slovenije, ki jih je v prvi vrsti zanimalo osebno razkošje. Še vedno pa imamo tudi takšno predstavnico, kakršna je slovenska veleposlanica v BiH Nataša Vodušek. Nad njo menda v Sarajevo skorajda nihče ni bil navdušen. Vsaj tako se zdi, ob poslušanju predstavnikov tamkajšnjih medijev. Je pa bila soproga vladno zelo cenjenega slovenskega novinarja.

Njena nesreča je pomemben dogodek. Razkril je namreč karakter konkretne veleposlanice ter hkrati zadrego in nemoč slovenskega zunanjega ministrstva, ki nikakor ni znalo pravilno reagirati. Zadeva je skrajno nerodna. Veleposlanica je bila očitno vinjena, tako trdijo uradni organi BiH. Konec koncev najprej tega tudi sama ni zanikala. Šele kasneje se je spomnila, da ji kot osebi z diplomatsko imuniteto ne bi bilo treba opraviti preizkusa alkoholiziranosti. Takoj po nesreči se tega, kot kaže, ni spomnila. Le kako bi drugače sarajevski tožilci natančno vedeli, koliko alkohola naj bi imela v krvi? Zoprno. A še precej bolj zoprno je, da dama nikakor ne najde kakšne besede pietete za človeka, ki je bil v nesreči hudo poškodovan.

Enako seveda velja za slovensko zunanje ministrstvo. Edini ukrep je bil, da so Voduškovo pripeljali v Ljubljano in jo nekako skrili. Ampak tudi to so storili zelo površno, tako da je sarajevska veleposlanica v Ljubljani nastopala na televiziji in se na koncu menda celo odločila, da bo tožila slovensko državo, ker jo je ločila od njenih otrok. Razumljivo za človeka, ki ne zmore kakšnega pretiranega obžalovanja. Hkrati pa se zdi, da tudi ta poteza kaže, da se Voduškova zaveda, da karierno itak nima več kaj izgubiti, saj je težko verjeti, da bi se lahko vrnila v Sarajevo ali da bi se njena pot navzgor lahko nadaljevala v okvirih slovenske diplomacije.

No, za začetek bi Slovenija najbrž morala najti boljšega veleposlanika v BiH. Takšnega, kakršnih je kljub vsemu večina. Voduškova je poseben primer. Vendar so poseben primer vsi ambasadorji. Zavrnitev nekaterih imenovanj s strani predsednika republike je to pravzaprav prvič povsem jasno definirala. Tudi zato je bila dobrodošla. Ob tem je seveda najpomembnejše, da nista bila imenovana Dimitrij Rupel in Matjaž Šinkovec. Prvi enostavno ni izpolnjeval zakonskih pogojev. Zato se o njem tudi ni pretirano veliko govorilo. A primer je enostavno perverzen in si že zato zasluži, da ne ostane brez komentarja. Čeprav je bila morda najboljši komentar široka brezbrižnost do njegove usode.

Bivši zunanji minister si je, kot že velikokrat doslej, pripravil zasilno varianto za primer, če njegova trenutna politična opcija na volitvah ne bi uspela. Ko je zadeva pricurljala v javnost je vse skupaj enostavno zanikal. Potem, ko se je, po volitvah, izkazalo, da si je vendarle pripravljal mesto veleposlanika po svoji izbiri, je na zanikanje izpred nekaj tednov enostavno pozabil. Šel pa je še korak dlje. O svoji primernosti je povprašal bodočega premiera in potem ko je dobil ugoden odgovor z njim izsiljeval odhajajočega. Ni čudo, da se ta kasneje ni pretirano zmenil za propad njegove kandidature. Enostavno, bivšemu ministru pač ni uspelo, da bi se, mimo zakonskih zahtev, imenoval za veleposlanika.

Prvak opozicije se je povsem logično osredotočil na drug primer, kjer ima vsaj nekaj argumentov proti odločitvi predsednika vlade. Predstavil jih je cinično. Dejal je, da je Šinkovec kot diplomat opravljal za Slovenijo precej bolj pomembne funkcije od predsednika republike. Kot da bi bilo to pomembno. Obenem pa je spregledal, da je Šinkovec kot direktor Sove doživel epizodo, v kateri sta posredno nastopali hrvaška in nemška obveščevalna služba, vpletenih pa jih je bilo gotovo še več. Že to bi bilo dovolj, za premislek, ali je Šinkovec še primeren za ambasadorja. Tudi če parlamentarna komisija ne bi ugotovila, da so bili v zvezi s tem na Sovi, v času njegovega direktorovanja, odtujeni dokumenti.

Predsednik republike si zaradi svojih odločitev zasluži čestitke. Novi zunanji minister bo svoje šele moral sprejeti. Začel bo lahko kar v Sarajevu.

Jani Sever