V državnem zboru bo Pahorjeva vlada gotovo potrjena. Kljub temu, da SDS poziva k zamenjavi dveh kandidatov, ni verjetno, da bi prišlo do kakšnega presenečenja. Kako bo nova vlada vladala? Bo uspešna? Kakšne so napovedi? Nekaj poudarkov je očitnih.

Najbolj izpostavljena obljuba Pahorjeve vlade, ki je bila dana še preden je bila vlada sploh potrjena, je tista, ki jo je izrekel kandidat za finančnega ministra. Tisoč evrov minimalne plače, kar pomeni skorajda podvojitev osebnih prihodkov, je nekaj, kar bo težko pozabiti. Kljub temu, da je bila zaveza dana po vsej verjetnosti precej nepremišljeno. A novi finančni minister jo je izrekel, čeprav so se mu besede nekoliko zatikale v grlu. No še bolj so se njegove besede zatikale v grlih ministra za razvoj in ministra za gospodarstvo. Trije ministri za finance, razvoj in gospodarstvo niso na predstavitvah nastopali ravno najbolj usklajeno. A na koncu se zdi, da je vendarle prevladal pogled, ki napoveduje zniževanje in ne povečevanje davčnih bremen.

Največ splošnega zadovoljstva sta požela nova obrambna ministrica Ljubica Jelušič in novi minister za Slovence po svetu Boštjan Žekš. Pri Žekšu to ni presenečenje. Kot sam pravi, hodi po sredini. Potem pa ga malo zanaša na levo in na desno. Obrambna ministrica pa konec koncev ni povedla nič revolucionarnega. Preučila bo kaj lahko naredi in kje lahko racionalizira poslovanje. Njena prednost je, da resor dobro pozna in da je ženska na doslej moškem položaju, kar je zaenkrat vsem simpatično. Poleg tega koalicija napoveduje zmanjšanje odstotka BDP, ki ga država namenja vojski kar za pol odstotka. Kar je še bolj všečno. A to je veliko in za obrambno ministrico naloga klestenja sredstev nikakor ne more biti lahka.

Največ nezadovoljstva je s kulturno ministrico Majdo Širca in pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem. SDS celo poziva Pahorja, naj umakne njuni kandidaturi. Širci očitajo korupcijo, Zalarju pozive k neustavnemu delovanju sodnikov. Hkrati ima Zalar še to smolo, da bo njegova predsednica ministrica za notranje zadeve. Očitki Širci so neprijetni, kljub temu, da o sporni zadevi menda ni odločala. Zoprni pa so tudi pozivi sodnikom, naj ne delajo zadev, v katerih nastopajo država ali državna podjetja. In neprijetno je tudi, da ista stranka vodi notranje in pravosodno ministrstvo. Za nekatere zelo neprijetno. Ali vse to pomeni, da se bo v kulturi delalo predvsem s svojimi in da bo pravosodje politizirano? Primerjave s prejšnjo oblastjo bodo neizogibne. Bomo videli.

Enako tako ali tako velja za vse ministrske kandidate. Predvsem pa za predsednike strank Gregorja Golobiča, Katarino Kresal in Karla Erjavca. Še najlažjo nalogo si je, ko se zdi, izbral Gregor Golobič. Zdaj praktično vsi hvalijo izbiro, da močan politik vodi ministrstvo za znanost. Ob evropskih sredstvih, povečanju deleža proračuna, ki gre za znanost in visoko šolstvo in globalnih trendih, ki so absolutno naklonjeni novim tehnologijam, Golobič skoraj ne more narediti kaj narobe. Težko pa naredi tudi kaj manj od tega, kar so naredili njegovi predhodniki. Še najbolj zoprno bi bilo, če se njegovo ministrovanje nikjer ne bi pretirano poznalo. Seveda je precej odvisno od tega, koliko časa bo lahko posvetil svojemu resorju in koliko ga bo zahtevalo delo v stranki ter koliko vladna usklajevanja.

Naloge Katarine Kresal bodo precej bolj zahtevne. Ministrstvo za notranje zadeve je eno najbolj pomembnih, pa tudi najbolj izpostavljenih ministrstev. Tam so imele vse stranke vedno zelo močne interese. Posebej največja opozicijska SDS. Po drugi strani notranje ministrstvo prinaša veliko priložnosti. Je morda najpomembnejše za vzpostavljanje pravne države. Tam se vse preiskave pač začnejo, če je treba, oziroma, če je takšna politična volja, pa se tam lahko tudi zaustavijo. Vsaj tako je pogosto bilo doslej. Po drugi strani je notranje ministrstvo center informacij, ki v vsaki državi predstavljajo politično moč. Kako jo bo iskoristila prva ministrica za notranje zadeve bo za usodo Pahorjeve vlade izjemnega pomena.

O Karlu Erjavcu je bilo povedanega veliko. Postaj je osrednja osebnost koalicijskih pogajanj in na koncu pristal na ministrstvu za okolje. To odločitev okoljevarstveniki in drugi, ki se zavedajo, da je skrb za okolje osrednja politika prihodnosti, Pahorju ob sestavljanju vlade najbolj zamerijo. Kaže namreč, da je resor za mandatarja precej nepomemben. Da je pač eden tistih resorjev, ki so bili odprti za trgovanje. Dodatne dvome vzbuja to, da je ministrstvo za okolje dobila stranka, ki se s tem problemom nikoli ni ukvarjala in ga ni postavlja v svoj fokus. Za povrh pa je Erjavec na predstavitvi dejal, da je treba iskati ravnotežje med ekonomskimi interesi in varovanjem okolja. Ampak kot vsi, si najbrž tudi on zasluži svojo priložnost, da ovrže sume nasprotnikov.

Ministric in ministrov je še precej in še precej časa bomo imeli, da jih bomo spoznavali in ocenjevali. Kot vedno bodo pomembne primerjave. Glede tega še najbolje kaže novemu zunanjemu ministru. A nič ni nikoli gotovo. Niti to, da je Pahorju, tako kot Janši pred njim, uspelo sestaviti najboljšo ekipo, ki bi jo lahko sestavil.

Jani Sever