Borut Pahor veliko nastopa. To je všečno, čeprav so nastopi običajno predvidljivo neduhoviti. Pahor je preveč rad všečen, da bi bile njegove besede lahko vznemirljive. A v svoji želji, da bi ugajal, ga je pri Laškem, kot je videti, zaneslo predaleč.

Novi predsednik vlade je za Sobotno prilogo Dela prostodušno priznal, da je dva dneva preden je Pivovarna Laško objavila namero za prodajo Mercatorja, to izvedel od nekega sodelavca. Hotel se je pohvaliti. Češ, da so mu pravzaprav namignili naj posreduje, da se to ne bi zgodilo, ker prodaja Mercatorja ni v nacionalnem interesu. In on je ostal pokončen politik, ki se v gospodarstvo ne bo vmešaval. Za nobeno ceno. In ni storil ničesar. Pravzaprav skoraj ničesar. Ko se je pokazala priložnost, je vse skupaj samo izkoristil, da se je malce pohvalil.

Na žalost to ni bilo ravno modro. Od trenutka, ko je prejel informacijo, do objave namere o prodaji, sta namreč minila dva borzna dneva, kar ni nepomembno. Več kot očitno je imel mandatar torej na voljo notranje informacije. Je to lahko problem? Ker sam očitno ni kupoval delnic, gre s tega vidika pravzaprav za nepomembno zadevo. Da se z informacijo Pahor sam ni okoristil, konec koncev dokazuje že to, da je tako brezskrbno priznal, da jo je imel. Zdi se, da je torej težava samo v tem, da se mu je v neprimernem trenutku nenadzorovano razvezal jezik.

Za mandatarja bi bil konec koncev največji problem, če informacij ne bi imel. Vendar težava ni povezana samo s Pahorjem. Vprašanje je namreč kdo mu je za namero Laščanov povedal in ali se je morda z notranjimi informacijami okoristil kurir. Reakcija Agencije za trg vrednostnih papirjev je bila bliskovita. Sporočili so, da v primeru ni šlo za zlorabo notranjih informacij. Da ne Borut Pahor ne poslanec SD Matjaž Han (ki naj bi Pahorju povedal za namero Laščanov, čeprav v SD to zanikajo) v tistih dneh nista sklepala nobenih poslov z delnicami Mercatorja.

Zgodba se zdi s tem vsaj institucionalno končana. Epizoda je pomembna predvsem zato, ker razkriva razpoloženje, ki glede prodaje Mercatorja vlada v delu SD. Zadrega vladajoče stranke je velika. Zares ideji o državnem kupovanju Mercatorja nasprotuje. Poleg tega bi bila takšna poteza lahko razumljena kot pomoč Bošku Šrotu. A to, da bi dopustili prodajo Mercatorja tujcem, najverjetneje ne bi bilo prostodušno sprejeto med socialdemokratskimi volivkami in volivci. Hkrati pa bi imela takšna prodaja tudi neprijetne posledice za slovensko predelovalno industrijo.

Laško je z napovedano prodajo Mercatorja novo vlado postavilo v zelo neprijetno situacijo. Povsem jasno je, da bo Mercator, če bo denimo v lasti kakšne francoske trgovske verige, na policah izven Slovenije slovenske izdelke hitro zamenjal s francoskimi. Po drugi strani pa se zdi povsem neprimerno, da bi država kupovala nekaj, kar je nedavno prodala. Čeprav je argument kandidata za gospodarskega ministra, češ, da bi ga bilo smiselno kupiti samo ceneje kot je bil prodan, precej nerazumljiv. Cene se pač spreminjajo in so odvisne od trga.

Od trga bo odvisna tudi usoda Mercatorja in vsega slovenskega gospodarstva. Vlada bo samo eden od igralcev na tem globalnem trgu. Od njenega ravnanja pa bo odvisna vrednost delnic SD in njenega predsednika. No, tudi zaradi Pahorjeve izjave se zdi, da je vlada že odločena. V trgovanje z Mercatorjem ne bo posegala. A Mercator ni nepomembna politično-ekonomska tema. V njej se nepremišljeno ravnanje vladi najbrž ne more obrestovati. Epizoda o notranjem informiranju ima star in enostaven nauk; dobro je premisliti preden kaj rečeš. To še posebej velja za predsednike vlad.

Jani Sever