V sodobni družbi, predvsem v t.i. razvitem svetu se vse bolj razširja vladavina prava. Avtoriteta, avtoritativnost in avtoritarnost prava prodira v vse pore družbenega življenja, na vsa področja in vse bolj sega in posega v vsakdanjost ljudi. Jih ali bolje nas določa, omejuje, zapoveduje in usmerja. Pravo je prevzelo in se je polastilo vseh področij, ki so v preteklosti bile v domeni religije, etike, običaja ali kulture, od »narave« dani ali zapovedani. Realnost prinaša vse več sprememb in novosti, ki globoko posegajo ter spreminjajo našo vsakdanjost, zaznavo, dojemanje in razumevanje najbolj temeljnih predpostavk življenja in smrti, človeškosti in tehnologije.

Nova znanstvena odkritja, predvsem na področju medicine, bioetike in nanotehnologije brišejo meje gotovosti, vsega kar se je razumelo »zakoni narave«. Še posebno se družba težko sooča z naraščajočo negotovostjo in zato se čuti nekakšna stiska ter impulz, da se na to nekako reagira, da se odzove. Predvsem, da se ponudi in zagotovi odgovore na vprašanja povezana z nastankom in koncem življenja, sestavljanjem, interakcijo in reprodukcijo telesa, sodobnimi tehnikami, z možnostjo, da se načrtuje posameznika. Tako se pravo zdi edini in najbolj socialni lik. Družba vse bolj potrebuje in vprašuje po normah, omejitvah in prepovedi. Družba v pravni doktrini išče in najde oporo in gotovost, ki jo je izgubila z razpadom naravnih pravil. Se reflektira v pravu in od njega zahteva ter hoče zaščito in tolažbo, da bi se zaščitila pred kraji, kjer se nenaden vdor svobode zazdi neznosen. Nastajajo področja, ki jih je potrebno normirati in omejevati, saj svoboda izbire, tam kjer je prej ni bilo, kjer je bila le usoda ali naključje, vzbuja strah, nevarnost in nevzdržno odgovornost. Strah pred praznino mora biti zapolnjen z zakoni ljudi. Še vedno se pojavijo tudi strah pred tako imenovano pravno praznino.

Ekstremen primer in zato najbolj radikalen je kloniranje. Zaznamuje začetek konca spolne reprodukcije, postavi pod vprašaj edinstvenost človeka, vzbuja fantazme o produkciji človeških bitij, oznanja odvečnost (nepotrebnost) moškega. V tej zmešnjavi razglasov čustev, problemov je težko narediti, red, tako se v stiski želi hitro vse poenostaviti in pravo naj bi bilo tisto, ki naj najde ustrezne rešitve in naj vzpostavi porušeni red.

Ko se redefinirajo [1] družbene vrednote in prihaja do novih družbenih sprememb na različnih področjih življenja, smrti, telesnosti, medsebojnih odnosih, novih svoboščin in novih disciplin, ki vplivajo na naš vsakdan, kot n. pr. genetika, biotehnologija, prihaja tudi do vse pogostejšega sklicevanja se na pravno disciplino. Kot tisto dokončno in gotovo, ki bo končno uredilo stvari in izpostavilo red, pravila in disciplino, za vse tisto kar nas spravlja v negotovost. Pravo in zakonodaja dobivata vse večjo veljavo pri risanju mej dopustnega in nedopustnega, mogočega in nemogočega, dovoljenega in nedovoljenega, legitimnega in legalnega ter nezakonitega. A pravo je inštrument, ki se lahko uporablja ali zlorablja. Zato se velja spraševati, kako se koncipirajo posamezna pravna pravila. Predvsem pa kdo je tisti, ki ima moč, da jih piše, odreja in določa. Pravo bi moralo znova in znova, glede na spreminjajoče se in različne družbene kontekste, biti v »službi« ljudi in njihovih življenj, svobode in dostojanstva posameznikov.

Vladavina prava, se kaže kot tisto pravo. S tem se zdi, da so vsi zadovoljni in se strinjajo. Saj je edino orodje in orožje, ki ga imamo in ga lahko uporabljamo za preprečevanje nasilja, zlorab ali diskriminacij. A vprašajmo se, ali je tudi pravično. Pravo ni nekaj nevtralnega, objektivnega, ampak je rezultat razmerij moči in interesov. Moči in interesov, močnih in vplivnih, gospodarsko-ekonomskih elit, ki si s pomočjo politike izoblikujejo sebi na kožo pisane zakonodaje in predpise. Ni potrebe posebej poudarjati, da gre za korporacije, multinacionalke in močne interesne lobije, a tudi na nacionalnem nivoju imamo dovolj aktualnih zgledov, provincialnih šerifov. Vidimo, kako je pomembno imeti pravo odvetniško družbo, ki te obvaruje, predvsem pa poišče luknje v zakonodaji in predpisih, tako, da vse kar se zdi sporno, nelegitimno, nelegalno, nemoralno, se izkaže kot zakonito. Ali pa vsaj nepredvideno v zakonodaji in torej, izven kazenskega pregona.

Elena Pečarič