Žal dobro vemo, kakšen je nekulturni minister zoper kulturo. Manj jasno je, kakšen naj bi bil kulturni minister za kulturo. Očitno bo ministrica. Poglejmo na zadevo z izhodišča kinematografije. Kot je lepo razvidno iz nesrečne zgodovine filma v samostojni Sloveniji, stvar nikakor ni politično enoznačna.

Prva demokratična vlada je lastno kinematografijo hotela izbrisati. Liberalni nasledniki so jo hoteli liberalizirati, kot so radi rekli, jo sneti z državnih seskov. Tisti, ki so približno razumeli, kakšna naj bi bila učinkovita filmska politika, so bili filmski ustvarjalci. Nastal je kompromis, okleščen in birokratski filmski sklad, distribucija in kinematografi na svobodnem trgu, televizija brez odgovornosti za filmsko ustvarjanje. Kljub temu so nam ta sklad zavidale vse nekdanje komunistične države. Sklad je pomenil, da smo zadevo imeli urejeno vsaj napol evropsko. Odtlej so nas skoraj vse postkomunistične sestre prehitele, čisto nedavno še Slovaška.

Tedanja ministrica Rihtarjeva se je potrebe po koreniti reformi zavedala. Ker tega nista razumeli tedanja koalicija in vlada, ji ni uspelo. Potem se je zgodil cunami. In kaj zdaj? Huda izkušnja je, upajmo, povzročila streznitveno katarzo. Še preden bo po Simonitijevem rajanju staja očiščena, še preden bodo vse inšpekcije in sodišča končale svoje delo, je nujno začeti delati drugače. Kinematografijo in avdiovizualni sektor je potrebno reševati celostno. S temeljito in hitro strokovno analizo sedanjega stanja in preteklih napak. In z jasno zastavljenimi, konkretnimi cilji. V preštevilnih državnih načrtih je večina tega že tako in tako dolgo zapisano. Manjka učinkovita in hitra implementacija.

Ne manjka vzorov: Irska, Danska, Norveška, Francija, Hrvaška … Tudi za strašit je kakšen primer, recimo Italija. Imamo ministre za vzor: Jacques Lang, Michael D. Higgins, Jacques Toubon … Tujih ministrov strašil iz nam vsem znanega razloga ne potrebujemo. Po nedavni izkušnji je vsem jasno, čemu služijo zakoniti in transparentni postopki. Ne more več biti dvoma, da je skrb za zakonitost, strokovnost in učinkovitost in ne vodenje ustanov in filmske (kulturne) produkcije poglavitna naloge politike. Naloga vsekakor ni lahka. Tovrstne veščine pri nas zagotovo ni na odmet.

Zato bomo zavzeto in malce nervozni spremljali, kako se bosta nova ministrica in z njo vlada lotili te zahtevne naloge, tega novega sloga. Že zdavnaj smo daleč od unikatne države samoupravljanja, zato bi morali končno začeti prevzemati najboljše tuje prakse, s kakim tujim strokovnjakom vred. Ministrica bo morala sestaviti sistem, ki bo sprostil čimveč ustvarjalne energije, ki je slovenski film (in kultura) ne premore(ta) malo. Ministrstvo je utečen kolos, ki ga ni lahko krmariti. Vlada ima, še posebej v teh časih, precej nujnih prioritet. Zato ne bo lahko. Ministrica Majda Širca bo potrebovala odločno podporo vlade. Če smo prav razumeli predvolilne namige in strankarske programe, nam bo tokrat omogočeno sodelovati in pomagati.

Morda je odveč ponavljati samoumevna izhodišča: samobitnost je posledica odprtosti v svet in ne obratno. Kultura že zdavnaj ni več potrošnja, ampak naložba v ustvarjalnost in novo ekonomijo. Parola je sicer že dolgo v obtoku. Le dojeti moramo, da je resnična. Vse najuspešnejše evropske države so to namreč že davno dokazale.

Igor Koršič