SDS je aktivna, ima svoje poglede, ima ostrino in ima alternativne predloge. Tudi tisti, ki jim njihove ideje niso všeč, jim to morajo priznati. Tako kot jim morajo priznati, da so se v opoziciji znašli še preden je nova vlada zavzela svoje položaje. Spletna stran SDS je postregla z dvema zapisoma, ki vse to potrjujeta.

Zgodilo se je hitro. Porazu na volitvah je najprej sledilo nekaj zmede. Potem nekaj netaktne užaljenosti. Nepriznavanje neuradnega volilnega rezultata in jalovo upanje, da bodo glasovnice iz tujine spremenile rezultat. Celo napoved pritožb in zahtev za ponovitev volitev. Ne glede na upravičenost pripomb na popolnoma nesprejemljivo kršenje volilnih pravil na nekaterih voliščih, je stavek predsednika republike o tem, da ni vreden zmage, kdor ne zna izgubiti, o razpoloženju večine povedal vse. Potem je sledil molk. Nekateri so se naivno spraševali, kaj se dogaja z Janezom Janšo. Vendar to ni trajalo dolgo.

SDS se je hitro vrnila v svojem udarnem slogu. Najprej s kritiko predsednika republike. Nato s konkretnimi predlogi za reševanje krize, ki so jih morale na koncu stranke, ki bodo prevzele vlado, brez večjih pripomb sprejeti. SDS jih je prehitela, hkrati pa same niso imele nikakršnih alternativnih ali vsaj dopolnilnih predlogov. Zdaj je SDS udarila s kritiko predlagane nove vladne ekipe in njenega programa. Sporočila so kratka in lahko razumljiva. Vlado bo menda vodila Zares, oziroma nekdanja LDS. Predsednik vlade bo lutka brez odločilnega vpliva na politiko vlade. Poleg tega se bo vlada ukvarjala z ideologijo (izbrisanimi), glede pravih problemov (obvladovanje krize) pa itak nima pojma.

Pravi opozicijski napad. Stališča, ki smo jih lahko pričakovali. SDS je prepričana, da bo prihodnjo vlado vodila Zares s pomočjo radikalcev iz SD. O medijih, ideologiji, vzgoji in gospodarstvu bo preko kulturne ministrice in ministra za gospodarstvo odločal Zares. Potem je tu še minister za razvoj, ki je ključni vladni koordinator. In seveda generalni sekretar vlade ter ministrica za javno upravo. “Stari LDS” se v tej sliki krasno prilega še nova LDS z notranjo ministrico in ministrom za pravosodje. Tako rekoč popolna vrnitev nekdanje LDS na oblast, kljub temu, da je na volitvah zmagala SD, ki ji je po tej interpretaciji ostalo bore malo, celo zunanjo politiko naj bi pravzaprav vodil predsednik republike.

SDS predstavlja Pahorjevo vlado kot vlado ljudi, ki s predsednikom vlade nimajo veliko skupnega. Strategija je enostavna in jo je SDS uporabljala tudi, ko je bila v vladi in so bile vloge zamenjane. Borut Pahor je neodločni in nesposobni good guy, njegovi politični kolegi pa so skupina pokvarjenih radikalcev. Morda bi bilo še najbolje, če bi kar prestopil k SDS? Konec koncev sta se nekoč SDS in ZLDS čisto zares skušali združiti. Seveda že dolgo ne gre za to, ampak za spodbujanje napetosti med Pahorjem in njegovo okolico, ki pa se v preteklosti nikoli ni izkazalo za učinkovito. Ne v javnosti in ne v internih strankarskih krogih. Nasprotno, strategija SDS je SD samo koristila.

Kljub temu, da so argumenti SDS na prvi pogled precej prepričljivi, lahko na realnost namreč vedno gledamo tudi nekoliko ali celo precej drugače. Predsednik vlade je na koncu vedno tisti, ki odloča in Pahor je na koncu tudi doslej vedno odločal. SD ima precej več ministrstev od ostalih koalicijskih partneric. In ta ministrstva nadzorujejo precej več kot polovico proračunskih sredstev. Daleč najpomembnejše ministrstvo pa je nedvomno ministrstvo za finance, ki je ostalo v rokah SD. Tisti, ki govorijo o prevzemanju oblasti s strani stare LDS, pozabljajo, koliko političnih in osebnih zamer je oblikovalo njihova razmerja in kako zelo so nekdanji člani te stranke med seboj sprti.

Drugi del kritike SDS je tako videti precej bolj uničujoč. SDS opozarja, da je v koalicijski pogodbi več prostora in pozornosti namenjene izbrisanim, kot pa gospodarski krizi. Pogodba je pri izbrisanih povsem konkretna, medtem ko za spopad z gospodarsko krizo v pogodbi ni nobenega konkretnega ukrepa. Povezovanje teh dveh problemov je sicer vrhunski populizem. A v politiki populizmi pač štejejo. Posebej, če en del enačbe predstavlja povsem realno in zelo resno težavo.

Jani Sever