Napoved redefiniranja odnosa države do verskih skupnosti je razburila slovensko RKC. To nikakor ne preseneča. Le kaj se skriva za redefinicijo? Omenjanje te teme v koalicijski pogodbi se zdi zares precej nenavadno.
Kaj je motiviralo koalicijske partnerje nove vlade, da se jim je zdela zadeva tako zelo pomembna, da so jo vključili v koalicijsko pogodbo? Stanje, ki ni normalno? Morda del laične javnosti stanje v slovenski družbi res razume kot nekakšno privilegiranje katoliške cerkve. Zanjo v Sloveniji namreč v prvi vrsti gre, kadar je govora o verskih skupnostih. A prav tako je res, da večina najbrž ob tem ne čuti kdo ve kakšne prizadetosti. Rehabilitacija moči RKC konec koncev traja od začetka devetdesetih. In za začetek bi se veljalo vprašati, ali se je stanje v zadnjih štirih letih bistveno spremenilo.

Zdi se, da niti ne. Večina privilegijev izhaja od prej. Predvsem finančnih, tudi tistih, ki so vezani na denacionalizacijo. To je pač treba izpeljati, drugače ne gre, če si ne želimo še ene revolucije. To, da se je RKC v preteklem desetletju izkazala kot zelo sposoben in uspešen kapitalist, ki hkrati v svojem poslovanju pogosto ohranja celo socialni čut, ji pač ne gre zameriti. Prav tako ne, da si je znala ustvariti svoje medije, ki prav tako poslujejo uspešno in imajo precej široko občinstvo. Vsekakor precej širše od števila vernikov, ki denimo redno obiskujejo obrede.

Sprememba, ki jo je bilo mogoče v zadnjih štirih letih brez težav zaznati, je vezana na količino verskih vsebin na javni televiziji. Tu so bili premiki veliki. In težko je verjeti, da nihalo na TVS kmalu ne bo zanihalo v nasprotno smer. Koliko je to za koga smiselno je posebno vprašanje. Tako kot je znotraj versko obarvanih vsebin posebno vprašanje razmerij med posameznimi religijami. Tudi tistimi, ki so sedaj večinoma popolnoma spregledane. Vendar zaradi TV programa gotovo ni potrebno omenjati odnosa z verskimi skupnostmi.

Gre seveda za šolstvo in stoodstotno financiranje programov zasebnih šol, ki ga je Janševa vlada želela uzakoniti. A je na koncu popustila. Sindikati, študenti in dijaki so proti zakonu namreč zbrali več kot 70,000 podpisov. Sicer pa bo novi šolski minister postal Igor Lukšič, kar najverjetneje pomeni, da RKC dobiva tudi na tem področju trdega sogovornika, ki mu svojih stališč nikakor ne bo mogla kar tako vsiljevati. Ponoviti velja torej vprašanje, kaj sploh lahko pomeni redefiniranje odnosa države do verskih skupnost.

Zdi se, da nekaj, do česar bo itak prišlo. Hkrati pa tudi nekaj, kar se je že zgodilo. Slovenska RKC se ob letošnjih volitvah ni opredeljevala. Bila je ločena od politike. Kar je gotovo napredek. Slovenija se zadnje leto s kulturnim bojem ni ukvarjala. Se bo tudi to spremenilo? Napoved redefiniranja odnosov med verskimi skupnostmi in državo, ki očitno ni bila prej vsaj načelno dogovorjena med vsemi zainteresiranimi, je vsekakor videti kot napoved ponovnega zaostrovanja.

Jani Sever