Ob sestavljanju vlade in debati o ministrih, ki ji je dominiral kadrovski problem predsednika Desusa Karla Erjavca, je povsem spregledana ostala morda najbolj pomembna reforma, ki so jo koalicijske stranke napovedovale že pred volitvami.

Reforma zdravstva je najbrž ena najzahtevnejših reform, ki se jih lahko loti katera koli vlada. Dotika se prav vseh prebivalcev in njihove kvalitete življenja. Hkrati pa je njen izjemni pomen tudi v tem, koliko javnega denarja je vredna. Pred leti je vlada LDS poskusila z reformo, ki jo je pripravil takratni minister Dušan Keber. Reforma ni uspela. Nasprotniki so jo označili za socialistično. Paradoksalno pa jo je zaustavil finančni minister Dušan Mramor, ker po njegovem mnenju ni bila finančno vzdržna. Neuspeh te reforme, ki se je pripravljala ves mandat in na koncu neslavno propadla tako rekoč brez kakršnih koli rezultatov, je vplival tudi na rezultat volitev.

Tudi Janševi vladi so kritiki očitali posege v zdravstvo in tudi njej so se ti očitki gotovo maščevali. Najbolj nepriljubljen minister za zdravje je bil Andrej Bručan, ki je bil na hitro zamenjan. Nekako takrat, ko je javnost izvedela za davčna svetovanja pri polaganju kablov v pediatrični kliniki, ki so jih opravljali sopotniki SDS. Njegova naslednica se je proslavila z nadzorovanjem polaganja istih kablov in odpiranjem bolnišnice, ki je po otvoritvi ostala zaprta. A to ni bila glavna zdravstvena tema prejšnjega mandata. In gotovo tudi ne najbolj pomembna. Največ besed je bilo namenjenih privatizaciji.

Opozicija je Janševo vlado obtoževala, da privatizira javno zdravstvo brez načrta, stihijsko. Vendar to niti ni bilo jedro kritik. Na koncu se je spopad skoncentriral glede tega, ali je koncesije sploh smiselno podeljevati? Ali ne bi bilo potrebno najprej okrepiti javno zdravstvo? Nekdanja prva opozicijska stranka, ki sedaj prevzema vodenje vlade, je tako pred volitvami napovedala kar moratorij na podeljevanje koncesij do sprejetja novega zakona. Borut Pahor pa je govoril, da je zdravstvo pravzaprav edini sektor, ki zahteva reformo. Na ostalih področjih naj bi se nova vlada zadovoljila s popravki nekdanjih politik.

Kaj se nam torej obeta? Znano je, da se bo nova vlada zavzemala za povečanje odstotka BDP, ki ga namenjamo za zdravstvo s 8,5 na 9 odstotkov. Ob tem je zanimivo, ne pa za levo vlado tudi presenetljivo, da naj bi denar prišel iz javnih in ne zasebnih virov. Od kod, ni znano. Menda iz zmanjšanja obrambnega proračuna. Nova vlada napoveduje tudi racionalizacijio poslovanja zdravstvenega sistema. Vendar na žalost tega ne izpostavlja pretirano, kljub temu, da so strokovnjaki prepričani, da je v sistemu še zelo veliko rezerv in da to lahko opazijo celo sami bolniki.

Nova vlada želi ponovno spodbuditi neprofitno izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vprašanje pa je, kaj se je zgodilo s predlogom LDS, da bi bilo potrebno na področju zdravstvenega zavarovanja spodbuditi konkurenco. Namesto tega napovedujejo, da bo država povečala skrb za javni zdravstveni sistem ter še bolj natančno regulirala vsa področja zdravstva. S koncesijami je za nekaj časa konec. Moratorij na podeljevanje koncesij je bil obljubljen in moratorij se bo zgodil. A tudi ko bo sprejet nov zakon, naj ta ne bi ravno spodbujal zasebnega zdravstva.

“Reformo bo izpeljala zato, da bo povečala dostopnost, učinkovitost in kakovost javne zdravstvene službe in da bo ta ponovno postala univerzalna za vse državljane, brez vsakršne diskriminacije in ne glede na revščino posameznika.” Zanimivo bo videti, kaj bo od tega ostalo po štirih letih. Za začetek pa bi bilo dobro, da bi v Sloveniji debata o tem, kaj želimo in kaj je res dobro za zdravstveni sistem, postala čim širša.

Jani Sever