Nisem proti Hrvaški. Nikoli bil in ne mislim biti. Vendar ima vse svoje meje in meje so za to, da se jih upošteva, če že ne spoštuje. Če sem bil še pred enim mesecem zadržan do idej o razpisu referenduma o vstopu Hrvaške v EU, sem zaradi nedavnih potez političnih kartelov EU vsebolj prepričan, da se referendumu o tej temi v Sloveniji ne bomo mogli izogniti.

To bo sicer za sabo potegnilo razne negativnosti, kot je Plesnivega bevskanje, a kaj čemo, mlado družinico je treba hraniti, njegov votli ego pa tudi.

Poznavalci dogajanja v EU so že kmalu po odmevni in dobrodošli irski referendumski zavrnitvi nečitljivega pravnega zmazka, ki bi seveda nadvladal Ustavo Republike Slovenije, napovedali, da bo politična elita EU storila vse, kar ji bomo državljani evropskih držav dopustili, za dosego končnega cilja - formiranja države [1] EUnije. Tudi slovenska politična oligarhija se je že popolnoma zlila z idejo “evropske naddržave”, z lastno E-Ustavo in ostalimi simbolnimi pritiklinami.

Pri tovrstnem početju lahko izpostavim poslansko skupino ALDE v Evropskem parlamentu, ki ima v svojih vrstah resnično arogantne perle. Od [2] Jelka Kacina, ki je - prisesan na EU seske -  izgubil še zadnje ostanke načetega [3] občutka za realnost, do nespametne (ali morda celo neumne?!) belgijske EU poslanke [4] Annemie Neyts-Uyttebroeck. Hm, kaj če je še sam poljski predsednik [5] Kaczynski prišel k Türku na obisk zaradi kakšne posebne masaže rok in dlani, saj je naš uglajeni predsednik znan po hitrem podpisu Lizbonske pogodbe.

Namesto, da bi spoštovali temeljno pravico do samoodločbe narodov in namesto, da bi spreminjali Ustave s tresočimi rokami, poskrbijo - kot slovenski vladarčki v številnih primerih domačih referendumov - da se referendumske odločitve Nizozemcev, Francozov in Ircev čimprej pozabijo in da se Lizbonska pogodba na vsak način stisne skozi.

Česa tako peklenskega so se torej domislili EUropci? Finta je dokaj enostavna - če ne gre zlepa, gre pa po hrvaško. Namreč naša južna soseda - seveda ponovno le njena politična elita-kremšnita - drvi po “Poti opominov in pogajanj”, tako da je lahko že drugo leto (2009) pripravljena za veliki vstop. In ker bi morala vsaka EU članica s Hrvaško in seveda s svojimi EU kolegicami popisati navzkrižno mednarodno pogodbo o priključitvi/okupaciji Hrvaške, bi lahko v to isto pogodbo “meni nič - njim pa vse” vključili kar samo Lizbonsko pogodbo, oziroma njeno besedilo.

Za tak postopek bi - tudi na Irskem - zadoščale ponovno le ratifikacije v parlamentih, ki pa že dolgo niso več v stiku z svojimi nacionalnimi volilnimi bazami. Najbolje bo, če kar sami preberete še kaj več o tem pomembnem [6] nacionalnem vprašanju današnjega časa.

Pred zaključkom še nekaj kratkih tez:

- Hrvaška in Slovenija naj čimprej sprejmeta dogovor o meji, tako da bo večina obmejnih vprašanj rešena v korist zgodovinsko bolj utemeljenih in upravičenih slovenskih argumentov,
- Hrvaška naj ne računa na vstop v EU, če bo ta izpeljan na račun sprejetja Lizbonske pogodbe; naj se v tem primeru pritožijo pri tistih EUropcih, ki take načrte sprožajo,
- Hrvati naj sami izpeljejo pošten in pravičen referendum, tako o EU, kot za NATO; seveda ne tako manipulantsko ter nelegitimno, kot so to storili naši vrli političarji s priskledniki).

In še vedno nisem proti Hrvaški in Hrvatom. Ne želim jim slabega. Ne želim, da izgubijo samostojnost in neodvisnost, tako kot prodani Slovenci. Ne privoščim jim članstva v EU, še manj v zvezi NATO, saj tega ne bi privoščil niti hudemu nasprotniku, kaj šele bratskemu slovanskemu sosedu.

[7] Smrt fašizmu! - Hvaljen Isus!

Blaž Babič