Začnimo z ugotovitvijo ter recimo, da nam je življenje vsem v pogubo, saj nas na koncu neusmiljeno čaka smrt. Natančneje konec življenja rečemo tam ali takrat, ko nastopi smrt. Katera smrt: tista, ki jo prinese življenje ali tista, ki prinese življenje? Smrt je ta, ki podpira življenje. Smrt je usoda vseh živih bitij, vendar samo človek, ki je sposoben govorice, ima zavest svoje lastne minljivosti. Edino človek je sposoben doumeti pomen končnosti svojega življenja in prav to ga temeljno zaznamuje oz. nam zaznamuje našo celotno eksistenco. Smrt v vsakdanjem življenju dojemamo kot izraz in simbol največjega nasilja, ki pretrga našo kontinuiteto, linearnost našega dojemanja in nam odvzame, nas okrade za lastno življenje.

“Zavedanje” dejstva, da je naše trajanje omejeno, da smo že od samega začetka bitja, obsojena na propad, nas navdaja s strahom in tesnobo, ki se ju poskušamo otresti, znebiti ali vsaj zmanjšati na minimum. Tako ljudje počnemo najrazličnejše stvari v prizadevanju, da bi to dejstvo, dejstvo smrti namreč, potlačili in izrinili, a se nam vrača v obliko simptomov, ki smo jih dolžni identificirati in interpretirati. Pripravljeni smo živeti kot mrtveci, životariti kot zombiji, žrtvovati življenje za življenje in v imenu življenja, ki pa se klavrno zopet zaključi s smrtjo ali v smrti. V tam slogu nas skušajo vzgajati za življenje in nastajajo razne tako imenovane “Šole za življenje”.

Priznati smrt za pogoj življenja, pomeni priznati mejo in opozicijo, brez katere ni mogoče misliti življenja; in to ne zgolj v smislu, da eno legitimira drugo kot njegova opozicija, tipa eno je, ker ali kar drugo ni, ampak, da eno v sebi nujno že vključuje tudi drugo ter brez njega sploh ne more obstajati. Ko govorimo o življenju, govorimo vedno tudi o smrti, ki ga definira in omejuje kot končnega. Samo znotraj in v okvirih te končnosti lahko ustvarimo pogoje za razmišljanje o pomenu in smislu življenja. A strah pred smrtjo je pravzaprav pozno čustvo v človeški zgodovini, ki nastopi šele v moderni dobi.

Smrt v vsakdanjem življenju postaja vse bolj tuja izkušnja, oddaljena, celo nevarna in nesmiselna. Če je bila v preteklosti obravnavana, posredovana in ublažena z rituali, ki so v določeni skupnosti imeli eno izmed ključnih vlog konstituiranja, podeljevanja identitete in povezovanja le-te, lahko v tako imenovani sodobni družbi, ali kakor koli že poimenujemo čas v katerem živimo, opažamo izginjanje te vloge. Smrt je vedno manj vidna, neposredno “otipljiva”, prisotna kot fenomen, izginja govor o smrti, in rituali povezani z njo postajajo vedno bolj reducirani na temelje, odvečni in nepotrebni, zvedeni zgolj na minimum prakse, s katero se skušajo čim prej znebiti trupla, odpraviti umrlega in potlačiti žalost. Da bi hitro lahko pozabili in živeli naprej prav tako hitro, kot je to v skladu s tempom današnjih dni. Gre pravzaprav za obsesivno, vsesplošno purifikacijo in poskus odstranjevanja smrti, zaščito pred bolečimi izkušnjami vsakdanjega življenja, da bi kot pod učinkom anestezije zadušili in otopili tesnobo, še preden se ta pojavi, a ravno s tem jo samo dodatno potenciramo in povečujemo. Lahko bi rekli, da nam “dober okus” v družbi prepoveduje kakršenkoli namig na smrt, saj bi bilo preveč depresivno in morbidno govoriti o njej.

V XIX. stoletju zavzame pomembno mesto družina, ki prične zakrivati resnost stanja, umirajočemu se začne lagati; resnica postane problem. Prične se igra vlog in prevare v imenu dobrega dela. Pretvarjajo se sorodniki pred umirajočim, saj mu hočejo tako prihraniti strah in odvečno bolečino, da bi umrl, z iluzijo; da bi umrl, ne da bi vedel, da bo. Pretvarja se tudi sam umirajoči, da bi svoje najdražje ne spravljal v predčasno tegobo in vznemirjenost. Nenazadnje se pretvarja tudi celotno medicinsko osebje, kar jim omogoča, da lažje, predvsem pa brez težav dalje opravlja svoje rutinsko delo. Tako naj bi se umirajočemu prihranilo nekaj strahu in trpljenje, ki ga še čaka.

Prikazi in upodobitve smrti so vse redkejše, dokler v celoti in povsem ne izginejo. Kakor v XX. stoletju izginja in končno tudi izgine govor o smrti, na katero se zgrne “vpijajoč” molk in s tem nujno povezane prepovedi. Evolucija hitro “napreduje”, tako je v današnjem času smrt popolnoma v rokah medicine, seveda v okviru bolnišnic, kjer se vsi do konca borijo proti smrti in z njo. A vendar je bolnišnica postala tudi privilegiran kraj, kamor se odhaja umirati, da ne bi doma “onesnaževali” okolja in tako omogočali neoviran potek vsakdanjika. Pri tem smrt ni več priložnost ritualnega obreda, ampak postane predvsem stvar tehnične narave, izvedbe in vprašanja o odločitvi glede prekinitve zdravljenja. Smrt je postala razdrobljena, razstavljena v serijo majhnih etap, korakov, praks, kjer pravzaprav ne vemo, katera je prava smrt; ali je tista, ko zgubimo zavest, ali nastopi takrat, ko ne dihamo več sami, ali ko odpovejo možgani … Hiter razvoj medicine podaljšuje življenje in s tem hkrati podaljšuje tudi čas oziroma dolgost umiranja, saj se lahko glede njenega nastopa odločamo v skladu z interesom. Ta interes se izraža v volji zdravnika, “zanimivosti” primera, tehnični opremljenosti in seveda ekonomski zmožnosti posameznika in družbe. Okradejo te izkušnje lastne smrti, odvzamejo odgovornost pri soočanju in zavesti o njenem bližnjem nastopu. Človeka otopijo z zdravili in lažmi s čimer izgubi možnost ter sposobnost odločanja. Pacientu je vzeta pravica, da umre “pokončno”; da ohrani svoje dostojanstvo. Kar bi se moralo dogajati v samoti, tišini, intimno, soočanje s smrtjo namreč, se sprevrne v vprašanje varanja in sprenevedanja.

Elena Pečarič