»Tudi danes potrebujemo reformatorskega duha in reformatorjev,” je dejal predsednik RS g. Türk v svojem govoru ob dnevu reformacije. In še kako res je, da bi nas ta duh moral znova prevzeti v teh časih, ko se zdi, da je malodušje vse kar premoremo in znamo. Zdi se, da se dogaja vse mimo nas in da na nič več nimamo zares vpliva; še posebno sedaj, ko so volitve že mimo in nas strašijo z vsesplošno finančno krizo. »To je nujno in prav, ker želimo, ker hočemo - ne le preživeti, ne le ’stati in obstati’, ampak tudi zagotoviti si pravično mesto v svojem okolju,« in svoje mesto v družbi, lahko skoraj samoumevno nadaljujem in uporabim besede g. Türka zato, da ga z njegovimi besedami opomnim na vse tisto, o čemer govori, a ne počne.

Hočemo pravice in dolžnosti, človekove in državljanske ter seveda enake možnosti, s katerimi si bomo lahko zagotovili enakopravno soudeležbo na vseh družbenih ravneh. Zato potrebujemo najprej in predvsem pogoje za ustvarjanje aktivnega, neodvisnega življenja ter avtonomnosti; čeprav strogo vzeto je avtonomnost stvar odločitve in etične drže ne glede na razmere in pogoje v družbi. Za vse, ki v svojem vsakdanjem življenju potrebujemo pomoč, je osebna asistenca temeljni pogoj za dosego polnopravnosti in enakopravnosti. Duh reformacije pomeni med drugim tudi ustvarjanje sistemskih sprememb, ki bodo omogočale pogoje za različne življenjske možnosti in priložnosti. Reformirati pomeni spreminjati pravno formalne pogoje za bolj odprto družbo, v kateri ne bo izključevanja drugačnih in različnih.

Reforme v socialnem varstvu so ne le potrebne, ampak nujne; ne zgolj sedaj, ko straši recesija, ki bo za nekatere dober izgovor za krčenje pravic in možnosti tistih, ki so jim že tako okrnjene. O njih se pravzaprav že dolgo veliko govori, a nič ne naredi. Smo še vedno v konceptualnem in sistemskem zaostanku, vsaj za 30 let, za državami po katerih bi se morali zgledovati. Imamo namreč vse preddispozicije in finančne zmožnosti, zato so vsi izgovori neutemeljeni in zaman. Gre zgolj za politično voljo ali bolje za politično odločitev, ki pa jo očitno nihče ne upa ali noče sprejeti. Raje se o duhu reformacije govori na priložnostnih dogodkih ali ob svečanostih z upanjem, da se nič ne vzame preveč resno in, da se vse čim preje pozabi.

Sama pa sem na izrečene besede in govore politikov zelo pozorna predvsem zato, da jih lahko pokličem k izpolnjevanju njihovih obljub. Prepričana sem, da tisto kar se govori je potrebno tudi izpolnjevati oz. delovati skladno in konsistentno s tem, v kar se ljudi želi prepričati. In spomnimo se, kako hitro in naenkrat je že leto okoli od kar je g. Türk postal predsednik RS. V tem času sem mu pisala več javnih pisem na katera ni nihče iz njegovega kabineta odgovoril, prav tako pa so na email naslov dobili cca. 80 drugih člankov in dopisov, ki so bili enako ignorirani. Trdim, da so bili vsi v duhu reformacije na katero se g.Türk sklicuje, reformacijo kot kulturno in politično gibanje. No pa nič zato, kljub vsemu zaseda prva mesta priljubljenosti v javnomnenjskih anketah. P.R. mu vsekakor dobro deluje, konkretnih dejanjih izven tega pa ni zaslediti. Če se ne spustimo v presojo izbire ustavnih sodnikov o katerih bi se dalo razpravljati, pa kdaj drugič.

Vse bolj pa se zdi in kaže, da smo v časih kontrareformacije; ta teden smo celo brali novico, da se v okviru javne uprave namerava zaposliti duhovnike. Svetovna finančna kriza je le še dodaten argument, da se žrtvuje in žrtvujejo najšibkejši členi, delavci, mladi, upokojenci, brezposelni ter drugo socialno šibko prebivalstvo. Rešuje se namreč vse tiste, ki so do sedaj uživali v gospodarski rasti in jo niso bili pripravljeni deliti z drugimi. Sedaj, ko pa so ustvarili vzroke in pogoje za krizo, pa želijo, da si jo enakopravno razdelimo in jim jo odplačamo. To je vsa perverzna logika globalnega kapitalizma

Morda nam gre še vedno predobro, še vedno živimo preveč udobno, da bi se upirali, uprli, protestirali in zahtevali, od tistih, ki smo jim dovolili, da nam vladajo, da nas vladajo in vodijo, da tudi delajo in kaj naredijo za nas. Dobesedno bi morali vzeti sporočilo pesmi Iztoka Mlakarjeve pesmi:«…sem se moderniziral, sikirce nimam več, a tudi z motorko mi pade glava preč.«

Elena Pečarič