Bi morali v času, ko lahko za stvari in dogodke, ki niso pompozno reklamirani, praktično rečemo, da ne obstajajo, začeti celo z oglaševanjem kritične misli? Bi morali pričeti z medijsko kampanjo za filozofijo, humanistiko in kritično razmišljanje nasploh, če ne želimo, da jih v širšem javnem prostoru izpodrine zanimanje za druge, agresivno oglaševane vsebine in produkte?

Ta misel vsekakor ne bo preveč všeč tistim, ki v dejavnostih človeškega uma vidijo nekaj nadzemeljsko žlahtnega, vzvišenega; nekaj, kar ima inherentno vrednost. Gotovo bodo ob morebitnem vstopu filozofije in humanistike v medijski oglaševalni prostor razpoznali zniveliziranje, sploščenje človeškega duha. Še zadnji preostali otoček neodvisnosti, obkrožen z oceanom neoliberalizma, bo globalno pregrevanje kapitalističnega stroja, ki povzroča vsesplošno taljenje krepostnega umskega ledu, naposled preplavilo z morjem poneumljenosti. Sedaj se bomo še o Platonu, Descartesu in Kantu začeli pogovarjati v družbi s persilom, higienskimi vložki in stanovanjskim kreditom?!

V pogovoru sem slišal, da sta se na neki okrogli mizi o političnem udejstvovanju javnosti menda oglasila dva 21-letnika, rekoč, da bi morali le-to pričeti bolj agresivno oglaševati. Odziv ’starejše’ publike, 30-in-nekaj-letnikov, je bil sledeč: določene sogovornike je potrebno zavrniti apriori! Kolega mi je govoril, da je v pogovoru s starejšim znancem omenil svojo idejo, da bi neko humanistično društvo za večjo uveljavitev potrebovalo – piarovstvo. Odziv je bil podoben kot odziv na idejo dveh mladeničev na okrogli mizi. Kdo ima prav?

Moje mnenje se dejansko bolj približuje idejam mlajših sogovornikov… Zakaj? Mlajše generacije, ki počasi vstopajo v leta, zrela za razvoj kritičnega mišljenja in, nenazadnje, političnega udejstvovanja, so generacije, ki so z mediji in agresivnim oglaševanjem odraščale. Te generacije so vzgajane preko medijev; govorijo jezik, ki je jezik medijev. Če jih torej ne nagovorimo s takšnim jezikom – njihovim jezikom – je podobno, kot če bi nas nagovarjali v Kitajščini. Če trmasto in konzervativno – ne glede na okoliščine – vztrajamo pri ‘neomadeževani’ duhovnosti, se nam lahko enostavno zgodi, da bomo za mlajše ostali popolnoma nerazumljeni. To pomeni, da bomo s takšnim (gotovo tudi nekoliko samovšečnim) ravnanjem, sčasoma morda izgubili precej kritičnega potenciala mladine. Najbrž ne moremo trditi, da bodo ‘umske discipline’ povsem zamrle, če jih ne bomo oglaševali; to se ni zgodilo v več kot dva in pol tisočletni burni zgodovini in to se ne bo zgodilo niti danes. Gotovo pa ne bodo dosegle takšnega kroga ljudi, kot bi ga, če bi v njihovo distribucijo vložili več napora. In večji kot je krog kritično ozaveščenih ljudi, bolj samoregulirana (in zato tudi boljša) je družba; brez stika s širšo javnostjo pa bodo te discipline (p)ostale elitistične.

Če pogledamo natančneje, vidimo celo, da v evropski duhovni zgodovini ideja ‘propagiranja’ in vključenosti kritičnega mišljenja in duhovnosti v širše javno življenje družbe pravzaprav sploh ni nič novega. Še več: beseda, kot je denimo ‘filozofija,’ je na samem začetku svoje uporabe pri antičnem govorniku Izokratu bila razumljena ravno v smislu, kot ga zagovarjam zgoraj: kot ‘izobraževalni program, povezan s praktično-politično dejavnostjo.’ Platonovo pojmovanje ‘filozofije’ kot »prizadevanje, prosto omadeževanosti z interesi in izvajano iz očiščene teoretične perspektive, ki je samo sebi namen« [M. Fuhrmann in D. Bremer, Die Sophisten (Griechisch/Deutsch), Reclam, Stuttgart, 2003, str. 9], je bilo dejansko v antičnem grškem kontekstu tako sporno, kot je danes tisto, ki zagovarja praktično aplikabilnost le-te! [prav tam] Roger Bacon – frančiškanski učenjak z vzdevkom Doctor Mirabilis – je sredi z duhovnostjo prežetega srednjega veka že zagovarjal idejo, da bi lahko znanosti – predvsem optična dognanja – uporabili za moralni in religiozni poduk (s čimer je tudi vplival na Pierra de Limoges-ja in njegovo delo De oculo morali, ki podučuje pridigarje). Podobno je srednjeveški svetnik Sv. Bonaventura zagovarjal uporabo slik v moralno-teoloških prizadevanjih: prvič, nepismeni preko slik spoznajo zakramente; drugič, s tem, ko ljudje dejansko ‘vidijo’ na slikah, kaj vse je Jezus naredil za nas (ne pa, da o tem zgolj poslušajo v pridigah), lahko to dodatno podžge njihovo predanost krščanstvu (Ideja, za katero lahko rečemo, da se je v času vsesplošnega oglaševanja na slovenskem inkarnirala v skupini www.jezusmedia.com, ki oglašuje krščanstvo na jumboplakatih; spomnimo se vizualne podobe ŽEBLJI + KRIŽ = SRČEK ter slogana »Bog je ljubezen. Drži kot pribito!«, ki sta se pojavljala na panojih ob letošnji Veliki noči). Znano pa je tudi, da je že srednjeveška teorija pridiganja poznala in razdelala celo vrsto retoričnih prijemov, kako ljudstvu približati Božjo Besedo: Jacques de Vitry (trinajsto stoletje) je denimo pridigarje začinjeno opozarjal: »… za izobraževanje nekulturnih ljudi in poduk kmečkega ljudstva pogosto predstavljajte stvari, ki so materialne, otipljive in podobne temu, s čimer so ti seznanjeni preko izkustva; kajti zunanji primeri jih premaknejo bolj kot beseda avtoritete ali globoke misli.« [[1] iz Sermones Vulgares, prim.:]

Celo iz te iste duhovne zgodovine, za katero nasprotniki praktičnega udejstvovanja in oglaševanja kritične misli mislijo, da jo bomo zatajili, če bomo zagovarjali večjo praktičnost duhovnih disciplin, je jasno razvidno, da so težnje po večji prisotnosti ‘duhovnega v javnem’ nekaj konstantnega in samoumevnega; nemalokrat eksplicitno zaželenega. Toda kako kritično misel oglaševati danes? Precej agresivnega prijema se, kolikor vem, poslužujejo nekatere univerze: zakupijo prostor v Second Life-u za več deset tisoč dolarjev (!) in predavatelje pripravijo, da v virtualnem svetu – kot najrazličnejši avatarji – predavajo študentom. Pod to cyber rubriko spada tudi ustvarjanje profesorskih profilov na Facebooku in kibernetično druženje s študenti. Težko je reči, če so te intenzivne kampanje prava pot ali ne, vsekakor niso edina: pri nas mlada skupina s projektom Philoguerillo filozofijo oglašuje preko citatov in vizualizacij na T-shirtih [slika spodaj].

Dosežki filozofije in kritične misli se s tem, če jih bomo na dostojen način skušali približati ljudem, ne bodo omadeževali, še manj znivelizirali ali izgubili na svoji inherentni vrednosti; ohranjanje visoke ravni znanstvenega diskurza in približevanje kritične misli javnosti sta dva, sicer povezana, a vendarle različna procesa. Konec koncev tudi persil perila ne pere nič bolje (ali slabše) če je (ali pa če ni) oglaševan. Prej je nevarnost nasprotna: če miselna dejavnost ne najde stika s širšo družbo, se ji lahko zgodi, da zakroži v sami sebi in postane nesmiselna. V tem kontekstu se naposled zdi, da v primeru približevanja kritične misli javnosti žgoča svarilna refleksija pred apokaliptičnim poneumljanjem kulture in civilizacije – pred Smrtjo Duha – prej odraža opažanja, obarvana z osebnimi bremeni, kot pa dejansko nevarnost.

Tomaž Grušovnik