Generalni je bil prijazen. To se mu je takoj zazdelo sumljivo. Generalni ni bil mož, ki bi kazal veselje.
»Sedite,« ga je nagovoril z rahlo privihanimi kotički oči.
Kaj naj naredi. Samo bežno ga je pogledal. Potem je obstrmel v tla. Le kaj mu hoče generalni povedati? Kljub temu, da ga je pogledal samo za hip, so se mu pred očmi še vedno svetila njegova nova očala. Kričala so z njegovega obraza.
»Ti smem kaj ponuditi. Kavo, čaj …«
Odkimal je.
»Ne hvala, ni treba, res ne…«
Dvignil je pogled in ga takoj zatem spet povesil. Nekaj je hudo narobe, zakaj vsa ta prijaznost. Zazrl se je v nogavice generalnega. Na modri tkanini je bilo izvezenih nešteto pikapolonic.
»Potem pa kar preidiva na stvar.«
Prikimal je. Ni in ni mogel odtrgati oči od pikapolonic. Samo sedel je tam v udobnem stolu, z gibljivim naslonjačem. S sklonjeno glavo.
»Ključna besede tega trenutka je racionalizacija.«
Glas generalnega je bil hipnotično monoton. V pisarno je skozi velika okna sijalo sonce. Bilo je, kot da bi sobo zalila bleščeča bela barva. Pisarna je bila vsa bela. Rjava miza, črni stoli, nekakšen siv tepih, LCD se je kar tresel ob svetlobe. Vse je poplesavalo. Kot puščavski zrak v najhujši pripeki.
»Upam, da boste razumeli. Neprijetno mi je, ker vam moram sporočiti takšno novico. Ampak, kar se mora, je treba narediti.«
Sedel je kot vkopan.
»Za vas v našem podjetju ni več prostora. Za vse bo poskrbljeno, kot je treba.«
Pikapolonice so začele migotati.
»Za vse bo poskrbljeno.«
Seveda, odpuščen je. Ravnokar so ga vrgli na cesto. Tako torej to izgleda. Še vedno je opazoval pikapolonice. Rahlo se je nasmehnil z zaprtimi usti. Kako se počuti? Nič posebnega, si je mislil.
»Bi radi kaj vprašali?«
Dvignil je pogled. Generalni je čisto mirno sedel nasproti njega. Spet je bil tak kot vedno. V temno modri obleki, s kravato. Nevtralni, sivo črn cik cak vzorec na njej je poplesaval v istem ritmu kot pikapolonice in LCD.
»Ne.«
Kaj več ni spravil iz sebe. Še s to kratko besedo je imel težave. Hotel je vprašati, do kdaj še lahko dela. A ni šlo. Tudi ni bilo treba.
»Da se ne bomo obremenjevali, je najbolje, če greste kar domov. Vso potrebno dokumentacijo vam bomo poslali po pošti.«
Generalni, kot da mu je bral misli. Ali pa je to samo rutina. Najbrž vsakemu pove isto. Pravzaprav sta bila s tem zadovoljna oba. Tako se jima vsaj ni treba truditi. Zbral se je. Ne more kar obsedeti tu. Zdelo se mu je, da postaja generalnemu neugodno. Pograbila ga je neustavljiva želja, da bi mu olajšal zadrego. Hitro je vstal in se obrnil proti vratom. Potem se je spomnil. Ni hotel, da bi ga imel za nevljudnega.
»Hvala vam, gospod generalni.«
»Je že v redu.«
Generalni je vstal in ga je potrepljal po rami. Potem je sklonjen odšel proti vratom. Vedel je, da generalni stoji za njegovim hrbtom. Nekako mora priti ven. Kljuka na vratih je žarela nekje v daljavi. Na drugem koncu pisarne. Zakorakal je proti njej. Šlo je kot blisk. Ko jo je prijel, se mu je zazdela nenavadno hladna. Sploh je bilo v sobi nenavadno hladno. Sonce je samo sijalo.
»Na svidenje.«
Samemu sebi se je zazdel trapast. Kaj pa govori. Na svidenje.
»Srečno,« je zaslišal, preden je za sabo zaprl vrata.
Generalni je vedno vedel, kaj je treba reči.
Na hodniku je bilo skoraj temno. Samo neonke so utripale s stropa. Vse je bilo tiho. Odšel je po stopnicah, do svoje sobe. Nikogar ni srečal. Še nikoli ni bilo tako tiho, je pomislil. Sedel je za svojo mizo in se zagledal predse. Izgubil je službo. Ugledno službo. Biti delovodja ni bilo kar tako.
»Hej, kaj je novega?«
Vprašanje je bilo slišati radostno. Optimistično. Nekako pretirano sproščeno. Svetlo. Skoraj tako kot svetloba v pisarni generalnega.
»Generalni ima nogavice s pikapolonicami.«
Je hotel s tem kaj povedati? Mogoče, čeprav se ni mogel spomniti, kaj naj bi to bilo. Pikapolonice naj bi prinašale srečo. Je to to?
»Se hecaš?«
Odkimal je.
»Noro. On, kravatar, s pikapolonicami.«
Njegov zdaj že nekdanji sodelavec se je na ves glas smejal. Ampak smeh je kmalu prenehal zveneti iz njenih ust. Odrezan, kot da bi padel v brezno. Sledilo je nekaj trenutkov miru.
»In? Kaj ti je rekel?«
Gledal ga je naravnost. Vprašujoče. Nekoliko preplašeno. Ni zdržal pogleda. Obrnil se je in videl, kako skozi vrata prihajajo njegovi delavci. Podrejeni. Ali kaj vedo? Gotovo vse. Samo tisti, ki bo letel, nikoli ne ve nič o tem.
»Racionalizacija je beseda tega trenutka,« je rekel.
»Racionalizacija?«
Delavci so medtem že prišli čisto blizu. Ali prihajajo k njemu? Vsi?
»Racionalizacija,« je pritrdil.
Nobenega odgovora. Kot v slovenskem filmu. Oba sta zrla skozi šipo v prihajajoče.
»Hej stari, si še z nami?«
»Stari, stari, tole pa ne bo dobro.«
Počutil se je neverjetno prisebno. Imel je veder izraz na obrazu in stal je nekako dostojanstveno.
»Racionalizacija,« je rekel z malce previsoko intonacijo.
»Ja, to je zoprna beseda. Se mi smiliš.«
»Ah, kaj se ti bo smilil. Koliko jih je pa on vrgel na cesto. Za vsakega se najde palica,« se je zaslišalo šepetanje v zadnji vrsti.
»Ali veš kdo te bo zamenjal,« je s tenkim glasom vprašal ambiciozen fantič, ki je v firmo prišel komaj pred nekaj meseci.
»Kaj bo on vedel, misliš, da tistim, ki jih odpustijo, kaj povejo. Gremo, ne moremo ostati tukaj ves šiht.«
»Ajd.«
Najprej je bilo slišati nekaj hrkanja, potem so se vsi začeli prerivati, da bi prej prišli ven. Rekel ni nihče več nič.
Noge so se mu rahlo šibile. Za trenutek. Potem je sedel nazaj za mizo. Najbolje, da jo takoj pospravi. Ampak, kaj naj vzame s sabo? Svinčnik? Ne, tudi svinčnik je last firme. Najbolje je, da gre. Vstal je in šele, ko je odprl vrata, se je zdrznil. Upal je, da na poti ne bo srečal nikogar. Potuhnil se je in hitro odšel po hodniku. Mimo stranišč je šel po prstih in ko je zaslišal, da je nekdo potegnil vodo, je poskočil in odrvel mimo.

Jani Sever