Kaj sploh še počne vlada, ki se poslavlja? Po tem, ko je zaključila svoje kadrovske razmestitve, ne prav veliko. Kar je prav tako lahko problem. Nekatere stvari bi namreč lahko storila, nekatere pa bi pravzaprav morala.

Naj omenim tri. Ker je to takšno pravljično število. Glede vinjet bo vse težave prepustila svoji naslednici. Glede težav slovenske manjšine v Italiji prav tako. Enako pa velja tudi za primer veleposlanice v Sarajevu. Glede vseh teh primerov bi bila prav gotovo lahko bolj dejavna, pa ji tega nihče ne bi očital. Konec koncev je precej jasno, kaj je potrebno storiti. V vseh treh primerih gre pravzaprav za opravljanje nujnih tekočih poslov.

Najbolj zapleten je vsekakor primer vinjet. Vlada pri njih vztraja, čeprav je jasno, da se strategija ne bo izšla. Predsednik vlade, ki se poslavlja, je pred kratkim dejal, da bo očitno treba uvesti tudi vinjete za krajša časovna obdobja. Da bo treba sistem, ki so ga postavili pred nekaj meseci, enostavno zamenjati. Zaradi Evrope. Kljub temu zdaj vlada Bruslju odgovarja, da sistema ne misli spreminjati.

Predsednik vlade svojih besed ni utemeljeval z ničemer. Ni bilo izračunov, kakšne posledice naj bi imela posamezna rešitev za državno blagajno. Ampak evropska komisija je bila jasna. Slovenski vinjetni sistem je preveč diskriminatoren. Če bi uvedli sistem z vinjetami za krajša obdobja bi bilo vse v najlepšem redu. Na žalost izračuni kažejo, da bi se morale v tem primeru letne in polletne vinjete dramatično podražiti.

Vlada, ki odhaja se je torej, v nasprotju s prepričanjem svojega predsednika, odločila vztrajati pri sedanjem sistemu vinjet. Je s tem naredila prihodnji vladi uslugo? Najbrž ne. Saj zdaj Slovenijo čaka sodišče. Precej bolj normalna bi bila najbrž rešitev, ki bi upoštevala prepričanje predsednika vlade in bi napovedala spremembe, ki bi jih prihodnja vlada kasneje lahko prilagodila. Povsem enostavno.

Še bolj enostaven je primer slovenske manjšine v Italiji, ki ji načrt italijanskega finančnega ministra grozi z resnim omejevanjem njenega šolstva. V Benečiji ga menda poslej morda sploh ne bo več. Kljub temu, da dramatične glasove iz soseščine poslušamo že kar nekaj časa, se ne zgodi nič. Slovenska vlada je enostavno malce zaspala. Le zakaj bi se v trenutku, ko se poslavlja, zapletala z Italijo.

In vendar je ta neaktivnost še posebej nerazumljiva. S protestom bi si gotovo pridobila nekaj simpatij v Sloveniji. Hkrati pa ne bi ogrozila ničesar. Poleg tega je zavzemanje za pravice manjšin, tudi če ne gre za slovenske, tako ali tako kul. Je Evropsko in je znak modernosti, spoštovanja različnosti, multikuturnosti … Le zakaj je slovenska vlada torej tako neodzivna? Težko je razumeti.

Nenavadna je tudi zgodba slovenske veleposlanice v Sarajevu. Njena prometna nesreča je prerasla v politični problem. V Sarajevu so vsi prepričani, da je kriva in da je bila vinjena. Za slovensko diplomacijo zato v tem trenutku to, ali je nedolžna niti ni tako zelo pomembno. S tem, da vlada molči in da je Voduškovo samo preselila v Ljubljano, je vsekakor storila premalo.

Sarajevčani si gotovo želijo vsaj nekaj več sočutja. Vsaj kakšen znak obžalovanja nesreče. Nekaj simbolnega. Je to res tako zelo težko? Kakršna koli gesta, ki bi vplivala na zniževanje tenzije, ki jo je povzročila nesreča sarajevske veleposlanice, bi bila gotovo dobrodošla. In vlada bi to seveda brez težav lahko storila med opravljanjem nujnih poslov med tem, ko se poslavlja.

Jani Sever