Vsi so obmolknili, vsi so se ustrašili,
ti, ki prazno slamo mlatijo,
ti, ki žalijo in ponižujejo.
Kje ste gobci, vi junaki,
arogantni »mačoti«, kam ste se skrili,
namesto, da z mano bi se borili?
 
Ste se ustrašili, spreminjati svet,
v katerem, bi bilo za vse boljše živet;
je to pretežko vam počet?
Veliko lažje je stokati in pred televizijo sedeti
ali s pivom v roki med sebi podobnimi,
frajerje igrati in do jutranjih ur v prazno blebetati.
 
Kje ste brezimni korenjaki,
ki ste se sami sebi zdeli heroji,
a ste izpadli bedaki?
Ste mislili, da moj je hec,
kar sem vam govorila,
vas je beseda in z njo rima,
v ponos ranila, v pojmu ubila?

Nič zato, saj bo že šlo,
če razmišljali boste z gornjo glavo.
Morda, pa le nekoč in nekje,
beseda ponovno vam povrne se.
Za misli svoje boste znali zastaviti,
svoj glas in svoj obraz,
na nogah boste šele takrat sposobni stati,
ko si boste izrečene besede,
z imenom in priimkom,
upali podpisati.

Elena Pečarič