Atentat, teroristi, mafija, politika, denar, kriminal, novinarji. V Zagrebu so razstrelili avto Iva Pukanića, lastnika in urednika tednika Nacional, ob njem je umrl tudi direktor NCL marketinga Niko Franjić. Hrvaška je zgrožena. Spirala nasilja se stopnjuje.

V Zagrebu je zavladalo izredno stanje. Prve reakcije so bile nenavadne. Kot da bi se vsi bali poimenovati stvari s pravimi besedami. Predsednik vlade je govoril o tem, da ne bodo dopustili, da bi se zgodil Bejrut. Kakor da bi se dalo hrvaške obračune primerjati z libanonskimi. Vsi, tudi predsednik republike, pa so začeli takoj uporabljati besedo terorizem. Hrvaško so napadli teroristi. Lahko bi pomislili, da gre za zadevo, povezano z Al Kaido. Kljub temu, da je precej očitno, da na Hrvaškem divja mafijska vojna med klani, ki so povezani z gospodarstvom, vplivnimi državnimi inštitucijami in politiko, o tem, vsaj v prvih odzivih, ni govoril praktično nihče.

Težko si je priznati za kaj gre. Težko je priznati, da so mafijske družine nastale med osamosvojitvijo. In da tudi zaradi tega dolga leta ostajajo tako zelo uspešne. Trgovina z orožjem v povezavi z zaslugami za domovino so atributi, ki delajo tiste, ki jih premorejo, tako rekoč nedotakljive. Na to se seveda vežejo drugi posli. Za vpogled v to, kako stvari delujejo na mikro nivoju, je poučno prebrati knjigo Roberta Saviana Gomora. Lokalne razlike so seveda velike. Vendar mafije povsod na koncu pomenijo isto. Korupcijo, dogovorno gospodarstvo, monopole, ustrahovanja, vojne med družinami in umore.

Za novinarje je pisanje o tej temi posebej nevarno. Ne glede na to, kakšna je njihova vloga. Konec koncev se morajo, za to da bi lahko dobili kredibilne informacije, prebiti zelo blizu krogom odločanja. A pomembno je to, do česa se dokopljejo. Informacije o njihovih pravih poslih so, ko postanejo javne, tisto česar se mafija ne le boji, temveč tudi sramuje. Poročanje o tem, kakšni motivi stojijo za posameznimi dogodki, je vsekakor nezaželeno. Pukanić je denimo umor Ivane Hodak pojasnjeval s tem, da je z zamenjavo partnerja ogrozila velik posel, povezan s premoženjem aretiranega generala Vladimirja Zagorca.

Hrvaška se z mafijsko vojno, ki poteka na ulicah njenega glavnega mesta oddaljuje od Evrope. Krivično? V Italiji so tudi mnogo hujši spopadi ali celo umori sodnikov in tožilcev občasno povsem vsakdanji. Pa to ni nikakršen razlog za razprave o oddaljevanju Italije od Evrope. Čeprav po drugi strani drži, da je v Italiji zelo veliko mafijskih šefov končalo za zapahi, medtem ko na Balkanu to ni ravno običaj. Tudi obstoj neodvisnih tožilcev in sodnikov v Italiji ni bil nikoli ogrožen. Besede o Bejrutu in terorizmu, ki pravzaprav prikrivajo pravo naravo tistega, kar se dogaja na Hrvaškem, bodo k spremembi navad najbrž težko prispevale.

Zagreb je blizu in daleč hkrati. V Sloveniji so tovrstni obračuni stvar znanstvene fantastike. Čeprav zagrebški atentat nezmotljivo prikliče v spomin pretep Mira Petka, ki je bil kasneje okvalificiran kot poskus uboja in kljub temu nikoli ni bil do konca pojasnjen. Pomagalo ni niti to, da je Miro Petek postal poslanec. Zgodilo se ni nič. Razen spektakularne aretacije. In še spektakularnejše oprostitve osumljenih izvrševalcev. O naročnikih nikoli nismo izvedeli ničesar. Prav tako kot nikoli nismo izvedeli prav veliko o tatovih “postojnskega orožja”, katerega manjši del so odkrili istočasno z aretacijo domnevnih Petkovih napadalcev.

Molčečnost je mafijski zakon. Tudi v Sloveniji je to pravilo dobro znano.

Jani Sever