Sestavljanje vladnih koalicij je proces, ki je neizogibno povezan s stroški, tako materialnimi kot simbolnimi. Vključitev vsake posamične stranke v koalicijo na simbolni, pogosto pa tudi materialni ravni nekaj stane. Deloma te stroške plačajo preostale članice koalicije, ki se morajo zaradi kompromisov določenim načrtom odreči, deloma jih plačamo vsi državljani, saj zadovoljitev interesov posamične skupine pogosto tudi nekaj stane. Ker pa stranke ne sledijo le interesom temveč tudi nazorskim usmeritvam, je nazorsko sorodne stranke v koalicijo običajno lažje pridobiti kot pa nazorsko oddaljene. Dobra primera sta SLS in DeSUS. SLS je bila pogosto težaven in drag partner v nekdanjih Drnovškovih koalicijah, veliko manj težav pa je povzročala v Janševi vladi. DeSUS je bil po drugi strani zelo neproblematičen za tako imenovane leve vlade, saj takrat skoraj ni imel zahtev niti glede usklajevanja pokojnin niti glede ministrskih mest. Bistveno višjo ceno za DeSUS je bilo treba plačati v mandatu Janševe vlade, še posebno z usklajevanjem pokojnin. Če bo DeSUS v tokratnih pogajanjih sledil načelom nazorske bližine, bi moral biti za Pahorja relativno cenejši kot je bil za Janšo. Izjave nekaterih poslancev DeSUS so v resnici kazale, da bo stranka vstopila v koalicijo pod praktično vsakimi pogoji – že zaradi močne nazorske sorodnosti. A po drugi strani prihajajo tudi drugačni signali. Potem ko je bila DeSUS v Ropovi vladi neopazna v svoji ustrežljivosti, bi leta 2004 skoraj izpadla iz parlamenta. Po svoji odločni in občasno izsiljevalski drži v Janševi vladi pa je svoj rezultat skoraj podvojila. Kaj če v DeSUS prevlada ocena, da se ostrina v boju za lastne interese bolj izplača od samoumevnega bratenja na politično-nazorski podlagi? Če bo tako, bo trojček SD-Zares-LDS, moral plačati določeno ceno. Če bi bila cena obrambno ministrstvo za Erjavca, bi bil to predvsem simbolna cena za tiste stranke bivše opozicije, ki so ga v dosedanjem mandatu najostreje napadale, zdaj pa bi ga morale v tej vlogi sprejeti. Toda prav tako realna je možnost, da bi DeSUS poskušal izgubo obrambnega resorja kompenzirati s toliko večjimi zahtevami na drugih področjih, morda pri pokojninah, ki pa ne bi bile tako simbolne, kot bi lahko imele resne materialne posledice za davkoplačevalce. To pa bi postavilo pred jedro nove vladne koalicije zanimivo dilemo: plačati simbolno ceno v obliki obrambnega resorja ali prenesti stroške na davkoplačevalce. Seveda pa lahko še vedno upajo tudi na tretjo možnost, da bo pri DeSUS prevladala nazorsko-politična bližina do trojčka in zato njegova cena ne bo tako visoka.

Matej Makarovič