Koalicijska pogodba se sestavlja. A tisto, kar bo v resnici določalo politiko nove vlade, so kadri. Ministri bodo vodili resorje in oni bodo dajali smer in tempo. Največ dilem je glede tega, katero ministrstvo naj bi pripadlo Gregorju Golobiču.

Usoda Golobiča in njegove vloge v Pahorjevi vladi je povezana z odločitvijo, kaj naj v njej počne Mitja Gaspari. Ali ima vlada lahko ministre brez listnic. Nekakšne koordinatorje. Nadministre. Podpredsednike. Funkcionarje brez jasne odgovornosti. Že od začetka pogajanj se omenja, da bi Pahorjeva vlada lahko imela kar dva taka ministra brez listnice, Gasparija in Golobiča. Vendar je verjetnost, da bi se to zgodilo vedno manjša. Vsi se namreč zavedajo, da bi bila v javnosti takšna rešitev slabo sprejeta. Ampak, če ima vlada enega podpredsednika, zakaj ne bi imela dveh? Oziroma, najbolje bi bilo, če ne bi imela nobenega. Konec koncev je Gaspari že dejal, da bo njegova vloga - vloga ministra za razvoj. Pa naj bo tako tudi imenovan.

Problem naj bi bil v koalicijski pogodbi, katere predlog je napisan tako, da največjo moč pravzaprav daje koordinatorju resorjev. In prav to naj bi bil Gaspari, ki naj bi sam tudi prispeval največji avtorski delež k osnutku koalicijske pogodbe. Ta je tako zelo splošna, da je težko definirati njene cilje, hkrati pa predstavlja mehanizem, ki rešitve koncentrira na enem mestu, ki pa ga ne predstavlja predsednik vlade, če si tega seveda ne želi. No, vsekakor bi predsednik vlade to odgovornost moral prevzeti, pa če si to želi ali ne. Že zaradi tega bi Pahor moral vztrajati pri imenovanju ministrov s polno odgovornostjo. In to vseh ministrov in ministric. Brez izjem. Koordinator vlade je premier. Minister za razvoj pa naj se ukvarja s koordinacijo razvojnih programov in ciljev.

Podobno kot za Gasparija, velja za Golobiča. Nekakšno usklajevanje državotvornih resorjev, o katerem se je govorilo, je naloga predsednika vlade. Golobič lahko v vladi deluje samo kot minister, katerega vpliv na vlado je pač odvisen od njegovih spretnosti in moči njegove stranke v koaliciji. Vprašanje je seveda, kateri minister bi Golobič lahko postal. Če je pri Gaspariju pravzaprav na voljo samo ministrstvo za razvoj, je pri Golobiču izbira mest precej širša. Na razpolago ima praktično vse resorje. Vendar za predsednika druge najmočnejše vladne stranke vsa ministrstva seveda niso zanimiva. Največ se je sicer govorilo o zunanjem ministrstvu, ki ima visok ugled v vsaki vladi, vendar je že od začetka jasno, da Golobiča zanima bolj notranja politika.

Kaj je sploh lahko druga izbira? Finančno ministrstvo, ki je gotovo najbolj vplivno, je rezervirano za največjo stranko. Pa tudi sicer si na tem mestu nekoga, ki ni ekonomist, ni mogoče predstavljati. Potem se spisek pomembnih ministrstev počasi konča. Razen notranjega ministrstva, ki je v vsaki vladi izjemno pomembno. Zdi pa se, da bi lahko bilo v prihodnji še posebej. Prav notranje ministrstvo je videti dobra izbira za predsednika stranke Zares. Kot za vsako kadrovsko rešitev je tudi tu mogoče naštevati pluse in minuse. A funkcija notranjega ministra v vsakem primeru zagotavlja mesto v samem centru notranje politike. Hkrati pa je tudi simbolno pomembna, saj definira odnos do represije ter razmerij med državo in državljankami in državljani.

Plus funkcije notranjega ministra je vsekakor dober pregled nad dogajanjem v državi. Potem je tu priložnost vplivati na delovanje pravne države. Gotovo policija in kriminalisti s tem nimajo pretiranih težav, če jim politika odveže roke ali celo spodbudi njihovo vnemo pri preganjanju kriminala. V primerih, ko se to zgodi, tudi volivke in volivci rezultate običajno nagradijo. Seveda funkcija notranjega ministra s seboj prinaša tudi zoprne stvari, kot je denimo velika odgovornost in izpostavljenost aferam, ki jih ob delu notranjega ministrstva in policije nikakor ne manjka. Spletke so sestavni del poslovanja policije. Vsaj doslej so vedno bile. Poleg tega za notranje ministre običajno velja, da si, kot pravi ljudska modrost, tisti, ki kidajo gnoj, tudi umažejo roke.

Vsekakor so za novo vlado notranje ministrstvo, policija in kriminalisti izjemno pomembni. Na eni strani namreč organi pregona lahko preiščejo kakšne primere, ki so morda ostali nekoliko ob strani njihovega interesa v zadnjem mandatu. Kot denimo afera Patria. Na drugi strani pa bo javnost novo vlado ocenjevala tudi po zagnanosti preiskovanja tajkunov in njihovih mrež.

Izbira niti ni tako zelo težka, čeprav to seveda še ne pomeni, da bo Golobič res postal notranji minister. Nekoč mi je nek znameniti osamosvojitelj razlagal, da za upravljanje države potrebuješ pravzaprav samo tri ljudi. Predsednika vlade ter finančnega in notranjega ministra. Ostali igrajo stranske vloge.

Jani Sever