Imamo zunanjega ministra, ki se krčevito bori za službo, ki si jo je sam priskrbel. Ker o tem, ali jo bo dobil, odloča predsednik države, se je odločil, da mu bo napisal pismo. Javno seveda. V njem mu sporoča, da mu službo pravzaprav mora dati.

Vse skupaj se je začelo že pred meseci. Očitno takrat, ko je Dimitrij Rupel ugotovil, da je zelo mogoče, da v vladi, ki bo na oblasti med 2008 in 2012 ne bo zunanji minister. Veleposlaniško mesto se mu je, ob statusu gostujočega profesorja, zdelo vsaj približno dovolj dobra izbira za nadaljevanje kariere. Posebej, če gre za veleposlaništvo na Dunaju, ki je dovolj ugledno in hkrati dovolj blizu. Odločitev je sicer nekoliko nenavadna, saj za zunanjega ministra ni ravno običajno, da postane ambasador, a ne glede na to je padla in Rupel je začel delati na tem, da postane diplomatski predstavnik Slovenije na Dunaju.

Težava je postal predsednik republike, ki ni kar tako želel podpisati imenovanj novih veleposlanikov. A zgodba se je zares zavrtela šele po volitvah. Kot smo lahko razumeli Gregorja Viranta, pa tudi Dimitrija Rupla, je šlo nekako takole: Rupel je najprej nagovoril Boruta Pahorja, češ, ali se mu ne zdi primeren kandidat za veleposlanika. Le kaj naj bi mu Pahor rekel? Kakor koli, po tem, ko je dobil Pahorjevo načelno privolitev, je vprašanje sprožil na seji vlade in s tem menda v zadrego spravil Janeza Janšo. Ob tem, da se je imenoval za veleposlanika na Dunaju, je namreč povedal, da se je o tem že dogovoril z bodočim predsednikom vlade.

Nerodno. Le kaj naj bi na to dejal Janez Janša? Nič. Ruplu je tako uspelo preigrati tako Pahorja kot Janšo. Vendar to enostavno ni dovolj. Saj je pravi naslov, od katerega je odvisna Ruplova neposredna usoda predsednik države. Rupel to seveda ve. In ker ve tudi, da s triki, izsiljevanji, ali v razgovoru na štiri oči pri predsedniku ne bi ničesar dosegel, se je zadeve lotil drugače. Z javnim pismom, v katerem predsednika pravzaprav vnaprej obtožuje, če slučajno ne bi potrdil njegovega imenovanja. Kajpada ne pozabi dodati, da o sebi ne želi razpravljati, saj o njem govorijo zgodovinski in drugi viri, ocene sodobnikov in kolegov, njegove knjige.

Stavek je komedijantski. Manj smeha vzbujajo groteskni opomini in obtožbe. Rupel predsednika spomni, da ga je prav on kot zunanji minister imenoval za veleposlanika pri Združenih narodih. Svoje pisanje pa opraviči kot spodbudo za čim hitrejšo rešitev blokade, ki je nastala v zvezi s postavljanjem slovenskih diplomatskih predstavnikov. Za blokado zunanji minister neposredno obtoži predsednika republike. Kot pravi Rupel, je imena kandidatov predsedniku posredoval neformalno. Celo kar v nekem telefonskem pogovoru. Takole po domače. Na žalost ne pove, ali je bilo med imeni tudi njegovo.

Rupel je prepričan, da predsednik republike ne more izbirati veleposlanikov, lahko pa umiri javno razpravo in opravi, kar mu nalagata Ustava in zakon. Hkrati pa nasprotovanje njegovemu imenovanju označi kar kot prepoved poklica (Berufsverbot).

Ni dvoma. Če ne bo imenovan za veleposlanika na Dunaju, Dimitriju Ruplu ostane samo še to, da postane pravi oporečnik.

Jani Sever